Po drugih se oziraj,
ne morem ti branít;
še men’ oči odpiraj,
mi gledat daj njih svit!
Obešajo glavíce,
ni rožam mar cvetét;
molčijo v gójzdi tice,
ne ljubi se jim pét’.
Ne letajo čebele,
krog cvetja ne šumé;
c’lo ribice vesele
se klavrno držé.
(Prošnja)
Ko brez miru okrog divjam,
prijatlji prašajo me, kam?
Prašájte raj’ oblak nebá,
prašájte raji val morjá,
kadar mogočni gospodar
drvi jih semtertje vihar.
Oblak ne ve, in val ne kam, –
kam nese me obup, ne znam.
Samo to znam, samo to vem,
de pred obličje nje ne smem,
in de ni mesta vrh zemljé,
kjer bi pozabil to gorje!
(Kam)
e za druzega dekleta
zdaj ljubezen tvoja vneta;
jezik ji lažniv obeta,
jo peljati pred oltar;
Bog te obvar!
De prisegel, si obljubil,
de boš mene sámo ljubil,
de ne boš ti druge snubil,
ni ti v mislih več nikdár,
Bog te obvar!
(Zapuščena)
Ne omečé je lica obledene,
ne pesem žalostnih glasovi mili,
in ne oči od spanja zapušene,
solzé ne, ki tekó iz njih posili.
Veselje, mir zbežala sta od mene,
obup topi srce, ker se ne usmili. –
Tako, kdor misli tŕdno stati, pade,
nevarno gledat je dekleta mlade.
(Prva ljubezen)
Doma povsod, doma nikír,
obhódi dosti svéta,
zavolj njega dekleta,
ženice ímajo prepir,
in kadar zapusti kvartir,
si marsiktéra ‘z hiše
solzice briše.
(Soldaška)
Razbija vranec, spenja se,
plamén od njega šine,
in pod Lenoro ubogo vse,
vse udere se in zgine.
In jok in stok je nad zemljó,
in jok in stok je bil pod njo.
Lenora tam v trepéti
jenjvála je živeti.
(Lenora)
Fant s celo močjo se v veslo upre,
ni mar skalovja mu, viharjov ne,
nič več se na zvezdo ne ozre.
Naprej brez miru svoj čoln drví;
al tak za pevkami ribič hiti,
kdo ve! al sám pred seboj beži.
Zgubljen je, vtopljen, se bojim;
kdor ljubi brez upa, ga svarim,
nikar naj ne vesla za njim!
(Ribič)
Se usta smejajo ko préd,
sladkost ni manjši ‘z njih besed.
Otemnil ni ga časa beg,
nič manj ni bel prs tvojih sneg.
Život je tak, roké, nogé
so, kakršne so préd bilé.
Lepota, ljubeznivost vsa
je, kakršna je préd bila.
(Zaljubljena vera)
“Ve Kranjice ste košate,
so prijazne Štajerke;
Trst dekleta ‘ma bogate,
Dunaj zal’ oblečene.”
“Smo poštene mé Kranjice,
vsak sleparček ni za nas;
mé pa hočmo bit ženice,
ljubce ne za kratek čas.”
(Od železne ceste)
Prekósili res bomo vse naróde,
narstarši med jeziki jezik bóde,
ki se iz te čobodre bo naredil,
ker bomo tak govórili v Emoni,
ko žlobodrali so tam v Babiloni,
ko bil jim Bog je govorico zmédil.
(Ne bódmo šalobarde! Moskvičánov)
Luna sije,
kladvo bije
trudne, pozne ure že;
préd neznane*
srčne rane
meni spati ne pusté.
Ti si kriva,
ljubezniva
deklica neusmiljena!
Ti me raniš,
ti mi braniš,
de ne morem spat doma.
(Pod oknam)
Tájati léd naš šele začne se, pomlád je drugód žé;
v drági slovénski ukroten ni domovíni vihár.
Stéšemo svój si čolnič nov, z Bógam zročmo ga valóvam;
ní se navádil popréd breznov se, skál ogibát’.
Zvézde, ki réšjo, bilé so neznáne, ki čóln pogubejo;
Lélj bíl naš je krmár, drúgi je bíl Palinúr.
(V spomin Matija Čopa)
Črne te zemlje pokriva odeja
v grobu tihotnem, naš bratec, Andrej!
Vince zlató se v kozarcih nam smeja,
v tvojo opombo pijemo ga zdéj.
Zbrani prijatlji v spomin ga pijemo
tvojih veselih in žalostnih dni;
zraven si take zdravljice pojemo,
de ni nesrečen, kdor v grobu leži.
Čedna postava bila ti je dana,
bistri je um ti z bogastvam bil dan;
boljga srca ni imela Ljubljana,
kak si za srečo človeštva bil vžgan!
(V spomin na Andreja Smoleta)
So zvezde sestríce,
mu mesec je brat;
ni dano mu tice
si ljubico zbrat.
Zanj družba ne mara,
in on ne za njo;
v samoti se stara,
mu leta tekó.
Narslajši dišave,
ki zanje sam ve,
naržlahtniši trave,
kadila dragé,
(V spomin na Valentina Vodnika)
Padala nebeška mana
Izraelcam je v pušavi;
zginila je, ak pobrana
ni bila ob uri pravi.
Kak lepó se rosa bliska,
dokler jutra hlad ne mine!
Komej sonce bolj pritiska,
bo pregnana od vročine.
Rožice cvetó vesele
le ob času letne mlade;
leto pošlje piš in strele,
lepo cvetje jim odpade.
(Dekletam)
Drug ti je v skŕbno nastavljene mreže
nestanovitno zasačil srce;
vender na mene še nekaj te veže,
kaj de je, komej med nama se ve.
Marsikdej se govorica ti zmeša,
ko me zagledaš med drugmi ljudmi,
marsikdej tvoje oko me pogreša,
išeš okoli me s plašnim’ očmi.
(Sila spomina)
Nezvesta! bodi zdrava,
čolníč po mene plava,
na barko kliče strel;
po zemlji varno hôdi,
moj up je šel po vodi,
mi drug te je prevzel.
Pri Bogi sem obljubil,
de préd bom dušo zgubil,
ko nehal te ljubít,
si z desno v desno segla,
pri Bogi si prisegla,
mi vedno zvesta bit’.
(Mornar)
Strune! milo se glasite,
milo, pesmica! žaluj;
sŕca bolečine skrite
trdosrčni oznanjuj:
(Strune)
Kaj od mene preč oko,
preč obraz obračaš mili?
Kdo te mene ljúbit sili?
Rajši koj mi daj slovo.
Desno roko brez skrbi
daj k prijaznemu slovesu,
solz v nobenem ni očesu,
žal besede v ustih ni.
(K slovesu)
Kdo učí
izbrisat ‘z spomina nekdanje dni,
brezup prihodnjih oduzét spred oči,
praznôti ubežáti, ki zdánje morí!
(Pevcu)
Kaj pa je tebe treba bilo,
dete ljubó, dete lepó!
meni mladi deklici,
neporočeni materi? –
Oča so kleli, tepli me,
mati nad mano jokáli se;
moji se mene sram’váli so,
tuji za mano kazali so.
On, ki je sam bil ljubi moj,
on, ki je pravi oča tvoj;
šel je po svéti, Bóg ve kam;
tebe in mene ga je sram!
(Nezakonska mati)