Kdo je Alenka Štrukelj v prostem času in poslovno? Kaj jo navdušuje, ob čem jo spreleti srh, kaj ji požene kri po žilah?

Po poklicu sem strokovnjakinja za odnose z javnostmi, knjižna blogerka, life coach in mama dvema sinovoma – ne nujno vedno v tem vrstnem redu. Poleg ustvarjanja vsebin za svoj blog in kanale družabnih omrežij trenutno delam tudi kot urednica in ustvarjalka vsebin spletnih strani za znane naročnike.

Že od malega se navdušujem nad branjem in knjigami. Te so res moja strast. Rada imam tudi sodobno umetnost. Ker pa si kakšnih zanimivih del še ne mrem privoščiti, zbiram otroške slikanice, ki jih rada pregledujem in uživam v mojstrovinah ilustratorjev, ki znajo tako pretanjeno ujeti zgodbo v sliki. Poleg tega nadvse ljubim potovanja in pa dobro kavo in vino.

Vznemirja me tudi človeška narava, psiha, zato v vsaki knjigi iščem odgovore na različna občečloveška vprašanja o smislu, navdihu, izviru notranje moči, iščem vzroke in posledice posameznikovih dejanj in skušam najti rešitve zanje. S predstavljanjem s pomočjo bloga tudi drugim bralcem pomagam odkriti, katera knjiga jim lahko pomaga ali jih osreči. Moj blog se ne imenuje zaman Literarna lekarna.

S čim se trenutno ukvarjaš? Kako je doslej potekala tvoja poslovna pot in kje si nabirala izkušnje?

Po izobrazbi sem strokovnjakinja za odnose z javnostmi. Večino svoje kariere sem bila zaposlena v službah za odnose z javnostmi v javnem sektorju. Delala sem na področju gospodarstva, šolstva in kulture. Svojo kariero sem začela v takratni Javni agenciji za podjetništvo (zdajšnji SPIRIT). Izkušnje z založništvom sem dobila kot urednica priročnikov za učitelje in revij na Zavodu RS za šolstvo. Nazadnje sem bila v javnem sektorju zaposlena kot vodja službe za odnose z javnostmi na ministrstvu za kulturo. Pred dobrim letom dni sem se samozaposlila. Od takrat sem vodila odnose z javnostmi pri kandidaturi Kranja za Evropsko prestolnico kulture 2025, sodelujem z Društvom Bralna značka Slovenije ZPMS  pri promociji in odnosih z javnostmi Nacionalnega meseca skupnega branja, pišem prispevke za različne medije, promoviram knjige različnih založb in tako dalje. Trenutno pa kot sourednica pripravljam prenovo spletne strani Družinska pismenost.

Pišeš tudi recenzije knjig in sodeluješ z različnimi institucijami in mediji na področju založništva. Kateri projekt ti je še posebej ostal v spominu oz. bi ga rada izpostavila?

V bistvu je vsako sodelovanje nekaj posebnega. Pri vsakem takem sodelovanju spoznam nove ljudi, se kaj novega naučim o založniškem poslu. Ker so mi knjige in promocija branja blizu, vse to počnem z največjim veseljem. In bi verjetno počela tudi, če mi ne bi bilo treba vsak mesec plačati položnic. Svoje vtise o prebranih knjigah pišem za vse večje založbe v Sloveniji. Pišem predvsem o leposlovju za odrasle ter tudi o knjigah za otroke in mladino. Knjige izbiram sama, zato pišem predvsem o delih, ki so me navdušila, saj želim, da navdušijo še koga in da se potem o njih še pogovarjamo.

Seveda najbolj uživam v sodelovanju spodbujanja branja za otroke, zato mi je še posebej ljubo sodelovanje z Društvom Bralna značka Slovenije – ZPMS, uživam pa tudi v pripravljanju vsebin za spletno stran za družinsko pismenost, saj se mi zdi pomembno ozaveščati starše o pomembnosti vzgajanja bralcev za vse življenje. Najbolj pa mi je ostalo v spominu snemanje oddaje Beletrina v živo, v kateri sem se z Niko Kovač pogovarjala o knjigi Sheile Heti Materinstvo.

Med brskanjem po tvoji spletni strani sem zasledil, da se ukvarjaš z affiliate marketingom in guest blog postingom. Ker se pri nas o tem veliko govori zelo malo izvaja, me zanimajo tvoje izkušnje?

Na svojem blogu imam res zapisano, kakšne storitve vse ponujam kot knjižni bloger, med drugim tudi affiliate marketing in guest blog-posting, ampak verjetno si ti prvi, ki si je to stran sploh ogledal. Ali pa vsaj prvi, ki me je o tem sploh kaj vprašal. Je pa res, da me to zelo zanima in bi z veseljem pripravljala vsebine za kakšen drug blog v branži, s katero se trenutno ukvarjam – torej s knjigami in branjem, čeprav se hkrati zavedam svojih omejitev glede časa in zagotavljanja kakovostnih kreativnih vsebin, če bi pisala za več podobnih naročnikov.

Ko sem začela pisati knjižni blog tako malo bolj zares, sem imela romantično predstavo o tem, kako bom od svojega bloga enostavno lahko živela. No, pa ni ravno tako. Še vedno večino recenzij napišem le v zameno za recenzijski izvod knjige. Da ne bo pomote, tako je z vsemi knjižnimi blogerji pri nas. Založnike sem tudi povprašala o možnosti affiliate marketinga, pa so prišli do zaključka, da se jim to enostavno ne splača, saj imam premajhno število sledilcev, da bi se jim kaj takega sploh splačalo. Na splošno se založbe – vsaj večje – pogosteje odločajo za sodelovanje z lifestyle blogerji, ki imajo večji doseg, kot s knjižnimi blogerji, saj sami brez zaledja medijev ne moremo doseči večjega števila sledilcev le z bralci – če pa polovica Slovencev sploh ne bere, ostalih knjiga večinoma niti ne zanima. Pa še to je, da smo knjižni blogerji precej sramežljive sorte in se precej neradi kažemo pred ekranom.

Kot ambasadorka sicer sodelujem s španskimi urami Capitola. Dogovarjam pa se tudi za sodelovanje kot ambasadorka švedskih kopalk Bright swimwear. Oboji so me kontaktirali sami. Za sodelovanje pa sem se odločila predvsem, ker so mi všeč njihove vrednote, ne toliko zaradi samega zaslužka. Nikoli namreč ne bi mogla promovirati nečesa, za čemer ne bi mogla stoodstotno stati z vsemi svojimi prepričanji. Isto je pri knjigah: tudi na blogu pišem le o knjigah, ki so me prepričale, ki so mi bile všeč ali ki nosijo neko globlje sporočilo ali zdravilo. Konec koncev le vodim Literarno lekarno, v kateri najdeš knjige za dušo in v navdih.

Več izkušenj kot z guest postingom imam z ustvarjanjem vsebin za druge bloge in spletne strani. Trenutno npr. pišem vsebine za objave na blogu kolegice, ki izdaja svojo knjigo, pa potem še priprava vsebin za stran za Družinsko pismenost.

Kot sem uvodoma navedla teh svojih storitev niti ne razglašam kaj dosti, saj projekti in sodelovanja kar spontano prihajajo. Sicer gre za manjše in kratkotrajne projekte, ampak verjamem, da bo moja vztrajnost obrodila tudi kakšne bolj dolgoročne sadove.

Ali je možno objaviti guest blog post na tvoji spletni strani?

Doslej o tem nisem razmišljala, vendar zakaj pa ne. Verjamem, da bi bilo tako sodelovanje lahko zelo zanimivo, produktivno in sveže. Bi pa seveda mogla vsebina nekako sovpadati z objavami na blogu Literarna lekarna.

Kako izgleda tvoj proces pisanja prispevka od ideje do objave?

Glede na to, da je večina prispevkov na mojem blogu knjižnih recenzij, seveda najprej preberem knjigo. Potem jo dva do tri dni, včasih tudi dlje, premlevam v glavi, da se nekako izkristalizira tisto bistvo, ki je v meni pustilo nek pečat. Kot neko sito, da po presejanih mislih na njem ostane delček mene. Tako vem, kaj bo v objavi pisalo. Če že ne med branjem, pa po nem seveda skušam dobiti še nekaj informacij o avtorju ali ozadju knjige, da jo znam umestiti v nek kontekst. Potem se po navadi lotim fotografiranja knjižne naslovnice. Včasih gre hitreje, drugič spet lahko dolgo premišljujem, kako naj knjigo predstavim s fotografijo. Ko je fotografija končana, se lotim pisanja objave. Nimam posebne strategije ali dodelane strukture, kaj se naj bi objava vsebovala, temveč se prepuščam svojim notranjim občutkom – ti me vodijo pri pisanju. Tako bo knjižna recenzija enkrat vsebovala povzetek zgodbe, mogoče celo kakšen spoiler, spet drugič bo bralec o vsebini izvedel precej malo, bo pa zato izvedel več o meni. Kar se mi – glede na to, da sem nekoliko introverta – včasih zdi precej drzna ideja. Enako spontano nastajajo članki v rubriki (Za)misli, kjer pišem o svojih razmišljanjih in doživljanju sveta.

Pri člankih, v katerih opisujem več knjig – predvsem tam, ko gre za priporočilne sezname, sem bolj pragmatična. Fotografije vzamem z uradnih strani založb in na kratko povzamem vsebino, a vseeno vsebine ne kopiram temveč ji skušam dodati nek svoj osebni pridih.

Kateri poslovni nasvet, ki si ga prejela, ti je še posebej ostal v spominu?

V bistvu ne gre toliko za poslovni nasvet, temveč za življenjsko vodilo. To je: če te nekaj v življenju veseli, potem s tem nadaljuj, če pa te spravlja v zadrego, stisko, nejevoljo, potem s tem takoj prenehaj in si poišči tisto, kar te bo osrečevalo. In tega se skušam držati tudi v poslu. Skušam izbirati take projekte, ki me navdihujejo in osrečujejo in mi dajejo občutek izpolnjenosti.

Kateri so tisti trendi, ki bodo v prihodnosti zaznamovali tvoj posel?

Pisanje in branje knjižnih blogov že nekaj časa precej zamira, saj se vse seli na hitrejše in bolj dinamične platforme, kot sta YouTube in Instagram. Tudi sama že nekaj časa spletno stran bloga Literarna lekarna uporabljam le za odložišče in arhiv vsebine, komunikacijo s sledilci pa opravljam prek Facebooka, zadnje čase večinoma celo le prek Instagrama. Če smo bili še kakšno leto nazaj knjižni blogerji na svojih fotografijah varno skriti za naslovnicami knjig, se nas čedalje več odloča tudi za video vsebine v živo (Facebook Live ali na IG TV) ali prek svojih YouTube kanalov. Tudi pri nas je vedno več podkastov z vsebinami, kjer so knjige v ospredju ali le delno vključene v vsebino.

Katere metode spletnega marketinga uporabljaš pri svojem delu in katera je tista, ki ti prinese največ rezultatov?

Kar se spletnega marketinga tiče, priznam, da sem precej lena in nedejavna, prepuščam ga naključju in trenutnemu navdihu. Če povem po pravici, še nisem našla formule, kako spromovirati svoj blog kot brand. Sem že toliko zrasla, da lahko rečem, da je Literarna lekarna lahko brand, kaj moram za to narediti …? Tako da je trenutno vse, kar počnem, to, da se trudim, da bolj ali manj konsistentno objavljam na družabnih omrežjih, da so objave avtentične in kakovostne, da ažurno komuniciram s sledilci, in število sledilcev raste organsko.

Mreženje je danes postaja vedno pomembnejši vidik posla. Kako si se ga lotila?

Čeprav majhna in na prvi pogled šibka, je knjižnoblogovska skupnost pri nas in v tujini je močno povezana med sabo in s svojimi sledilci. Naši sledilci so v veliki večini tisti, ki berejo in kupujejo knjige. Sledijo nam, ker pri nas najdejo namig, katere knjige se splača prebrati, kdaj jih kupiti, opozarjamo na literarne dogodke in podobno.

V letih, odkar pišem knjižni blog, sem uspela splesti dobre, celo prijateljske odnose tudi z založniki in drugimi institucijami na področju knjižnega ustvarjanja in spodbujanja branja. Predvsem se mi zdi, da temu botruje dejstvo, da sem se sama sebi zavezala, da bom delala po svojih najvišjih standardih in da bom vedno naročniku dostavila tisto, kar sva se dogovorila. Zato kdaj tudi odklonim sodelovanje,  če vidim, da ne bom mogla dati vsega od sebe.

Kot veliko ljubiteljico knjig te moram vprašati, katera je tvoja najljubša knjiga in zakaj?

Vprašati ljubiteljico knjig, katera je njena najljubša knjiga, je tako, kot bi mamo vprašal, kateri je njen najljubši otrok. Zato vedno pravim, da je moja najljubša knjiga tista, na katero se v trenutku, ko mi je postavljeno to vprašanje, spomnim. In tako bo to vsakič druga.

Lahko rečem, da me je nazadnje zelo navdušila knjiga American Dirt ameriške avtorice Jeanine Cummings, napeta; pretresljiva zgodba, ki govori o migrantih iz Južne Amerike v ZDA po poti La Bestie, sistema tovornih vlakov, na katerih marsikdo umre. Knjiga jim skuša vdahniti močno človečnost, da v njih ne bi prepoznali le brezdelnežev, ki kradejo naša delovna mesta, ženske in denar, temveč ljudi s tragičnimi usodami, ki potrebujejo našo pomoč in usmiljenje. Zato zgodba ni samo tragična, temveč tudi izredno srčna, topla in globoko humana.

Trenutno pa berem roman španskega avtorja Javierja Mariasa Berta Isla o težkih življenjskih preizkušnjah, osamljenosti in smrti, ki je ne moreš sprejeti. Precej shrljivo aktualna za današnji čas.