In sonce vzhaja in zahaja
in hiti k mestu svojemu,
odkoder izhaja.
Zakaj, kar zares ljubimo,
moramo na neki stopnji izgubiti
in potem skozi boleče iskanje
zopet le v spominih najti.
Pogumno si čašo sprejela,
grenkobo, gorje – vse za dobro si vzela.
S trpljenjem razvila si srčno dobroto,
ki tudi vsem nam si jo dala za doto.
Tako kot reka v daljavo se zgubi,
odšla si tiho, brez slovesa,
za seboj pustila si spomin
na naša skupna srečna leta.
Le srce in duša ve,
kako boli,
ko več te ni …
Bremena usode te niso zlomila,
pod zadnjim bremenom pa si omahnila.
Bolezen iz tebe vso moč je izpila –
za tabo ostala je le še gomila.
V vsej nemi bolečini srce še ni dojelo,
da te nebo je vzelo, najdražji(-ja) in edini(-a)!
Kjerkoli si zdaj – naj te sreča poišče!
V svetlobi naj tvoje bo zdaj bivališče!
Ljubezen, ki obilno si nam jo dajala,
za vedno v vseh naših srcih bo ostala!
Si kot sonce življenja sijal,
za vse svoje ljubezen razdal,
odslej boš kot zvezda svetleča,
naj ti v nebesih dana bo sreča.
Bremena v življenju te niso zlomila,
a bolezen iz tebe vso moč je izpila –
za tabo ostala je velika praznina,
ki z našim spoštovanjem in mislijo
do tebe – se bo polnila.
Mnogo je velikih stvari,
od človeka večje pa je ni.
Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu …
(Tone Pavček)
In jaz živim še v ljubljenih osebah in predmetih,
kakor živeli oni so z menoj v minulih letih;
saj veš, čeprav izniči vse, kar nas na zemljo veže,
do src globin in do ljubezni tvoje moč ne seže.
Rožice so odcvetele,
ptičice so odletele,
prerasle trave potke so…
Samevala bo hišica,
nate bo spominjala.
Zakaj?
Zakaj bolečina?
Zakaj žalost?
Zakaj moramo nedolžni trpeti?
Zapustil si nama večne spomine, večno praznino.
S težkim srcem puščava tvoje telo v temi,
vendar v spoznanju, da si tam nekje zunaj in čakaš,
želiva iz dna srca, da se ti čim prej pridruživa.
Zakaj usoda tako kruta je in tistega (tisto),
ki ste imeli najrajši ga (jo) vzela vam je,
poln(-a) smeha in elana, odšel(-la) je brez pozdrava.
Naj se ima tam gori lepo in naj ga (jo) angeli čuvajo!
Težke reči mi pravi veter nocoj,
grenke in bridke pozdrave mi nosi,
tiho v vejevju tam joče in prosi,
kot da na tihem žaluje z menoj.
Ne morem pozabiti tega,
kar dan za dnem boli,
kot ni mogoče solz prikriti,
ne pota videti v temi.
Zdaj ni še dan, vse je še sinje,
a vendar se spomini že bude,
da čujem prijatelja svojega stopinje,
čeprav pod mojim oknom prav nihče ne gre.
Zdaj se spočij, izmučeno srce,
zdaj se spočijte zdelane roke.
Zaprte so utrujene oči,
le moja drobna lučka še brli.
(Svetlana Makarovič)
Prišla bo pomlad,
na delo vabila,
ne bo te zbudila.
Z menoj bo jokala,
z menoj šepetala,
bo tvoje ime …
Je čas, ki da,
je čas, ki vzame,
pravijo, je čas,
ki celi rane,
in je čas, ki nikdar ne mine,
ko zasanjaš se v spomine.
Ni smrt tisto kar nas loči
in življenje ni, kar druži nas.
So vezi močnejše,
brez pomena zanje so razdalje, kraj in čas.
Glej zemlja si je vzela, kar je njeno.
A kar ni njeno, nam ne more vzeti.
In to, kar je neskončno dragoceno,
je večno in nikdar ne more umreti.
(Svetlana Makarovič)
Kaj je življenje?
Bojevanje.
Za vsako nado skritih sto prevar.
Pretvarja v temne slutnje jasne sanje –
usoda kruta,
ta je gospodar.
Nikamor se usoda ne ozira
zida sama, sama spet podira.
V vsakem človeku je nekaj
več od vseh ljudi na svetu,
na svetu, v katerem je dolgo živela,
– dosti pretrpela in kot lastovka
na zadnji let odletela.
Zdaj bivaš vrh višave jasne,
kjer ni mraku, kjer ni noči;
Tam sonce sreče ti ne ugasne,
resnice sonce ne stemni.
(Simon Gregorčič)
Čas se ne ponavlja,
včerajšnje življenje, ni današnje
in kar je bilo nekoč,
ne bo nikoli več.
Kjer si ti ,
tja pot nas vodi …
Enaki sta usodi,
čas razdalje krajša …
Iz daljave slišim pesem,
pesem obudi spomine,
v prsih me močneje stisne,
orosijo se oči …
Ne joči več. Obriši solze.
On je že onkraj groze in trpljenja.
Ne moti mu miru – ne joči več.
Najhujše breme, breme je življenja.
(Svetlana Makarovič)
Srce tvoje več ne bije,
bolečin več ne trpiš,
nam pa žalost srce trga,
solza lije iz oči,
dom je prazen in otožen,
ker te več med nami ni.
Ni zime brez snega,
ni pomladi brez cvetja,
ni veselja, če ga nimaš
s kom deliti.
Katerikrat začutim,
kako iztezaš roko k meni
od drugod.
In toplina,
ki je bila samo tvoja,
je za kratek dragocen trenutek
spet z menoj.
Tiho, tiho, mi srce zaspi,
tam pod rušo, tam so tihi sni,
tam je mir, ki tu ga človek išče.
(K. H. Mocha)
Življenje niso dnevi,
ki so minili,
temveč dnevi,
ki smo si jih zapomnili.
(Paulenko)
Ko je srca bolečina prevelika
se tudi solza posuši,
le duša nemo vpije,
zakaj več tebe ni?
Tiho teče našega življenja reka,
tiho teče solza lepega spomina,
umre srce, a ostane bolečina
v srcu dragega in večnega spomina.
Ko prebujalo se jutro,
tiho si odšel,
pustil si le sledi svojih rok,
zdaj naš dom ovit je v sivino,
obup, žalost in neizprosno bolečino.
Bil si skrben in vztrajen
v življenju,
junaški v zadnjem trpljenju.
Končane skupne so poti …
v spominu so ostale,
kot biser dni,
kot sen noči,
čas jih več ne rani …
Težko je pozabiti človeka,
ki ti je bil drag,
še težje je izgubiti ga za vedno,
a najtežje je naučiti se živeti brez njega.
Duša človeka,
kako si kot voda!
Usoda človeka,
kako si kot piš!
Življenje naše polno je iskanja,
neskončna pot zablod in hrepenenja.
Nihče ne ve, kje tek se jenja
in kje bo našel to, o čemer sanja.
Res težko je slovo
a v večnosti se zopet snidemo.
Pogledi in smehljaji nežni – onemeli so,
poljubi in objemi sladki – zamrli so,
a njihov čar nas zdaj teši,
ko nam srce obdaja mraz,
bili smo srečni kratek čas.
Kar izgubili smo, daj iščemo,
a s poti, po kateri si odšel, povratka ni.
Ostala nam je solza le spomina,
zakaj ta pot bila ti je edina.
V šumenju vetra,
slišim tvoj glas.
V šopku cvetja,
vidim obraz.
Senca spomina,
in bolečina,
oboje se v dušo
zajeda …
Čakate me, rože cvetoče,
za hišo domačo zeleni gaj,
moj dragi, domači kraj.
Rada bi prišla, oh, rada.
A tja me več ne bo,
ker vzela sem slovo.
Ne jokajte ob mojem grobu,
le tiho k njemu pristopite,
pomislite kako trpel sem
in večni mir mi zaželite.
Zakaj je življenje kratko, tega nihče ne ve,
zakaj je ljubiti sladko, tudi tega ne.
Zakaj vse v hipu mine, odide med spomine?
Zakaj zmeraj je tako? Skrivnost ostala bo.
Bili smo čustveno bogati,
dokler si bil z nami ti,
a zdaj živijo le spomini
na te srečne dni.
Zadnji cvetovi na veje izvezeni;
ptice so zaprhutale mimo,
rdečina je legla na zemljo –
je bilo življenje ta trenutek?
Ti nisi daleč – to vem.
Le kdaj, Peter, s tabo se uzrem.
Ljubil si zemljo,
bil njej si predan,
a prišel je dan,
ko v njej boš počival.
In v naši zavesti,
prižgal lučke spomina …
Kdo zdaj pel bo o dekletu,
rožah rdečih –
rožmarinu za spomin?
Kdo nazdravljal bo življenju
v dnevih polnih bolečin?
Rdečih rož ti bom nabrala,
vmes dehtel bo rožmarin,
zvenela v meni pesem mila,
še dolgo zate bo v spomin.
Nekje v tebi je bila bol,
a zamahnil si z roko,
češ, zmagal bom –
močnejši sem,
a vendar ni bilo tako.
Ko ti življenje
je čaša trpljenja,
je smrt odrešitev
je tožba odveč …
Le mir in pokoj,
mi dragi želite …
in zame prižgite
lučko v spomin …
Ni besed, ki bi nas potolažile v samotnih nočeh,
ni solz, ki bi oprale bolečino iz naših src…
So le dragoceni spomini, ki nas učijo živeti naprej.
Zaman je bil tvoj boj,
zaman vsi dnevi tvojega trpljenja,
bolezen je bila
močnejša od življenja.
Ko nekoga za vedno izgubiš,
ko odnese s seboj del tebe,
šele takrat se zaveš,
da ga ljubiš bolj kot sebe.
Razum nam pravi,
da je odrešitev.
Srce pa ne razume in boli.
Ljubezen premaguje smrt,
z njo stopamo čisti
v višje stanje neznanega
večnega življenja.
V vsej nemi bolečini
srce še ni dojelo,
da te nebo je vzelo,
najdražji in edini.
Kako je hiša strašno prazna,
odkar tebe v njej več ni,
prej bila tako prijazna,
zdaj otožna se mi zdi.
Pomlad bo na tvoj vrt prišla
in čakala, da prideš ti,
in sedla bo na rožna tla
in jokala, ker te ni.
(Simon Gregorčič)
Pride čas, ko si zmučeno
srce želi le spati,
v sen večni potovati,
ko življenje je zaključeno.
Bil si trden kakor skala,
bil pokončen, kakor hrast.
In prišel je dan usode,
ki je zrušil skalo,
ki je zlomil hrast.
Vsi bližnji, ki smo jih ljubili,
nas s smrtjo niso zapustili.
V ljubezen so se spremenili,
z njo naša srca napolnili.
Mnogo si ustvaril,
zdaj vsak korak,
spomin je nate
in hvaležna misel,
luč je, ki ne ugasne …
Jesen se že v škrlatne barve je ovila,
deževje in hlad je spet prinesla s sabo.
Deževne kaplje pa je v solze spremenila,
v grenke solze, ki jih točimo za tabo,
saj vse naše upe je v žalost pretočila,
ker od nas odšel/a si, vendar ne v pozabo.
Prišla bo pomlad,
na delo vabila,
ne bo te zbudila,
iz večnega sna.
Srce je omagalo, dih je zastal,
a na njega (njo) spomin bo večno ostal.
Življenje je kot ladja, ki vse bolj se oddaljuje –
ko ni je več, onstran obzorja kdo jo pričakuje.
Hotel sem uloviti ptico –
pa je odletela.
Hotel sem utrgati cvet –
pa je ovenel.
Hotel sem vam nekaj reči –
pa sem odšel.
Življenje sploh ni tisto, kar se zdi,
je le korak na poti k večnosti!
Srce nam žalost je ranila,
ker te več med nami ni.
Čeprav te zemlja je pokrila,
duh tvoj z nami še živi.
Usoda kruta je hotela,
tebe nam je vzela,
odselil si se tja,
kjer ni več trpljenja ne gorja,
izpil grenki kelih si do dna
v življenju svojega,
odkar utihnil je tvoj glas
žalost, bolečina domujeta pri nas.
Nasmešek tvoj nikoli v nas ne bo zbledel,
tvoj obraz v spominu nam večno bo živel.
Iskreno izrekamo sožalje, a kaj – življenje teče dalje!
Bridkost prežene ti le čas, ko spet bo veder tvoj obraz.
Ne bomo tožili, ker si odšel (odšla).
Hvaležni bomo, ker si bil (bila).
Naj te ne bo strah poslavljanja,
prijatelji se bodo čez nekaj trenutkov
ali življenj zanesljivo ponovno srečali.
Sanjati pustili te bomo v večnosti,
saj tvoje sanje lepše so od sanj ljudi.
Tam, kjer si ti,
ni sonca, ne luči.
Le tvoj nasmeh nam v srcih še živi
in nihče ne ve, kako zelo, zelo boli.
Tiho sedaj si odšel,
kot lepa misel, ki mine
in nam pusti le spomine.
Zapel je zvon,
tebi v slovo …
Poln bolečin,
ostaja spomin,
ostaja praznina,
molk in tišina …
V vseh naših srcih delčki tebe so ostali
do tedaj, ko spet se ob tebi bomo zbrali.
Čas je ne rani,
ostala je z nami,
misel hvaležna na te!
Bilo lepo je – prelepo,
skalilo srečo je slovo,
slovo za nas najhujše zlo,
spoznali smo, da te ne bo!
Kako dojamemo naj, da tukaj več te ni,
ko pa še nedavno skupaj srečni smo bili?
Vsi, ki ste me ljubili,
ne glejte na življenje,
ki sem ga končal,
temveč na to, ki ga začenjam.
Dobrota tvojih rok ne mine,
čas ohranja nam spomine.
In hvaležna misel nate.
Moja ljubezen te objema ves čas,
saj vem, da v resnici ostal/a si pri nas.
Odslej v mojem srcu boš stanoval/a,
in moj angel varuh naprej še ostal!
Življenje je biser,
ki se začne z jokom
in konča z jokom.
Vidim tvoj obraz,
slišim tvoj glas.
Še korak mi je znan,
ko sprašujem zaman …
Zakaj te več ni?
Le spomin še živi …
Tega razdalja ne rani …
Nikar ne jočite za mano –
pomahajte mi le v slovo,
ko me nebo objelo bo
s svetlobo, iz ljubezni stkano!
Samo to še opravim,
samo to še postorim,
potem se spočijem
in umirim.
(T. Kuntner)
Čeprav tvoj glas se več ne sliši,
beseda tvoja v nas živi,
povsod te slišimo mi vsi,
med nami si.
Saj solz skoro več ni,
a v srcu boli, boli.
Kako hitim, da ne zamudim,
nobene reči, samo da pozabim,
da te ob meni več ni.
(A.Strle)
Pomlad bo na tvoj vrt prišla,
in čakala, da prideš ti.
Sedla bo na rožna tla
in jokala, ker tebe več ni.
Veš, da je vse tako kot je bilo.
v vsaki stvari si, ki je v hiši,
v mislih si, besedah naših,
da, celo v sanjah,
le, da korak se tvoj
nič več ne sliši …
(J.Medvešek)
Pride čas, ko bolečina
v blaženost se spremeni,
a telo je le lupina,
ko jo duša zapusti.
Kadar bom vandral zadnjič v življenju,
ko bom zatisnil trudne oči,
takrat prijatelji, zadnjič zapojte,
pesem domača naj zadoni.
Resnične stvari
vidimo samo s srcem.
Potolažiti vas hočem,
kot potolaži mati.
S svojim smehom
vsakega osrečiti si znal,
a pred usodo
sam nemočen si ostal.
Ak silni glas bi gromu vzel,
da razodel bi vsem ljudem,
kar sem trpel, sam zase vem,
nikdar nihče ne bi verjel.
»Mladi umrje, kdor od bogov izbran je.«
To, draga, se na tebi je spolnilo,
bilo ti vtisnjeno v lic bledih spanje.
Vedno sijalo je obličje milo
in usta tvoja, kot bi se smehljala;
končan je boj, trpljenje je minilo.
Ni se ti uspelo posloviti,
moral/a čez noč od nas si iti …
Morda že kmalu srečamo se spet
Čez leto, dve, morda čez mnogo let …
Kruto je bilo in nepričakovano,
kot rezilo noža je zarezalo v srce,
ker odšel(-a) je v neznano …
V srcih je le bolečina in solze so v očeh …
Ne jočite ob mojem grobu,
nisem tukaj in ne spim.
Tisoče vetrov sem,
diamantni lest na snegu,
sončni žarek na zelenem klasu, rahli dež jeseni.
Ko prebudite se v tišini jutra,
sem zamahi ptic prepevajočih,
ki krožijo po nebu.
Zvezda sem, njena blaga luč v noči
Ne jočite ob mojem grobu, nisem tukaj.
Privoščim mir ti večni na dnu jame;
da pa tako si zgodaj morala umreti,
predraga moja, in nas pustiti same,
to tožil bom, dokler mi bo živeti.
Bolezni, stiske, revščina
bile so ti popotnica.
Življenju si le to dajal,
kar zmogel si in kar si znal.
Prazen dom je in dvorišče,
naše oko zaman te išče,
solza, žalost in bolečina
te zbudila ni.
Ostala je praznina,
ki hudo boli.
Življenje kdaj kruto se z nami igra –
nam kdaj kaj podari, pa tisto spet vzame,
s tem nož nam zasaja v sredino srca,
pretežka bremena nam daje na rame.
Čeprav preizkušnja neznosno boli,
Usoda obliže že zate pripravlja.
Ko tema odide, nov dan se rodi,
in spet nova sreča se zate najavlja.
Saj molčal sem dolgo, molče trpel
in upanju sem sladkemu se upiral
in hrepenenje s silo vase zapiral.
Prišla je ura, nisem mogel več …
Nam ostala le solza je spomina,
zakaj ta pot bila ti je edina?
Iskanja polna naša so življenje,
nihče ne ve, kdaj, kje, kako se neha …
Poti zablod so polna in trpljenja,
na koncu smrt za vse naj je uteha.
Srce ti v prsih nehalo je biti,
ne čutiš bolečin več in nemira,
od nas smo dovolili ti oditi,
čeprav srce od žalosti nam hira.
Vem, da pride dan,
ko se mi izgubi spred oči ta
zemlja in se življenje tiho
poslovi in mi potegne zadnjo
zaveso čez oči.
Ni večje bolečine kot v dneh
žalosti nositi v srcu.
(Dante)
Tudi meč svoj tok izje in razum duha utrudi;
in utrudi se srce in življenje tudi.
(Byron)
Glej zemlja si je vzela, kar je njeno.
A kar ni njeno, nam ne more vzeti.
In to, kar je neskončno dragoceno,
Je večno in nikdar ne more umreti.
(S. Makarovič)
Ne joči več. Obriši solze.
On je že onkraj groze in trpljenja.
Ne moti mu miru – ne joči več.
Najhujše breme breme je življenja.
(S. Makarovič)
Mar prav zares odšel je tja, v neznano?
Kako je mogel, ko smo mi še tu…?
Nositi moramo vsak svojo rano molče,
da mu ne zmotimo miru.
(Svetlana Makarovič)
Vsi, ki radi jih imamo, nikdar ne umro,
le v nas se preselijo in naprej, naprej živijo,
so in tu ostanejo.
(Janez Medvešek)
Čas uničuje nežni cvet mladosti,
lepoti brazda gubice v obraz.
Naravi ropa čudežne redkosti,
prav vse požanje s svojim srpom čas.
(W.Shakespeare)
Kakor valovi na obalni prod
tako trenutki naši v nič hite;
val valu za seboj napravi pot
in temu drug za drugim vsi slede.
(W.Shakespeare)
Kadar človek umre, njegova luč
ugasne ob jutranji zarji,
vendar z njegovo smrtjo ne ugasne tudi sonce!
(Rabindranath Tagore)
Dober, plemenit človek, ki je z nami živel,
nam ne more biti odvzet,
kajti v našem srcu je zapustil svetlo sled
svoje dobrote in plemenitosti.
(Thomas Carlyle)
Kogar imaš rad,
nikoli ne umre –
Le daleč, daleč je…
Življenje niso dnevi,
ki so minili,
temveč dnevi,
ki smo si jih zapomnili.
(Paulenko)
Vsako človeško življenje je dar,
četudi je kratko in krhko.
Vsako življenje je dar, ki bo za vedno
živelo v naših srcih.
(Elmar Simma)
Kdor živi v srcu svojih dragih, ni mrtev,
še naprej ostaja navzoč v njihovem življenju.
(Immanuel Kant)
Vekovečna drugih je bližina.
Smrt je le združitev na večer.
Zemlja skupno je pribežališče
in poslednji cilj vseh nas je mir.
(Mila Tkačič)
Ne metulj, ne beseda, ne sončni žarek,
nič te ne bo ranilo.
Spi.
(S.Lorca)
Zdaj se spočij, izmučeno srce,
Zdaj se spočijte zdelane roke.
Zaprte so utrujene oči,
Le moja drobna lučka še brli.
(S. Makarovič)
Na zadnjo pot pospremili smo te,
a saj slovo od tebe ni dokončno!
Nekoč, nekje vsi snidemo spet se,
spet naše skupno bivanje bo sončno.
Razcveta leto za letom se cvetje,
glej, leto za letom dozoreva nam sad,
priroda spreminja se, znova se vrača,
le človek nikdar se ne vrne nazaj.
Rada si imela ljudi okrog sebe,
jih razveseljevala in spoštovala,
sovraštva in zlobe nisi poznala.
Toda ni besed več tvojih
in več stiska tvojih rok,
ostal je le nate spomin,
a ob spominu trpek jok.
Spomin je kot pesem, ki v srcih odzvanja,
spomin je kot cvet, ki nenehno poganja,
spomin je svetloba, ki dušo obliva,
spomin je ljubezen, ki v srcih prebiva!
Prazen dom in dvorišče,
naše oko zaman te išče,
ni več tvojega smehljaja,
utihnil je tvoj glas,
bolečina in samota sta pri nas.
Zato pot nas vodi tja,
kjer sredi tišine spiš,
a v naših srcih še živiš.
Odgovorov na vprašanja večna ni,
spomin je tisto, kar živi.
Šele ko nam smrt spodreže
korenine, se zavemo,
kako zelo smo jih imeli radi in
kako zelo jih bomo pogrešali.
Ob izgubi tvojega brata (mame, očeta, sestre…)
ti izrekamo iskreno sožalje.
V mislih smo s teboj.
(Majda Novak)
Namesto koga roža cveti,
namesto koga sem jaz –
katera roža najbolj diši,
čigava pesem rabi moj glas?
Če pa trava nad mojo zemljo
bo pognala kak cvet,
enim tiho kapljo v oko,
drugim dal bo med.
(V. Kreslin)
Za tabo vedno vije
se misli mojih pot,
začaran duh spremlja
te vedno in povsod!
(S.Gregorčič)
Pojdem v kraj vseh krajev,
pojdem v maj vseh majev …
(T.Kunter)
Ob izgubi vašega dragega očeta
vam izrekamo globoko sožalje.
Bil je kot drevo, ki daje zavetje.
Ohranili ga bomo v najlepšem spominu.
Spomini so kot iskre,
ki pod pepelom tlijo,
a ko jih razgrneš,
vedno znova zažarijo.
(J.W.Goethe)
Solza, žalost, bolečina,
te zbudila ni,
tiha, nema je gomila,
kjer počivaš ti.
Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu.
(T.Pavček)
Kruto je bilo in nepričakovano,
kot rezilo noža je zarezalo v srce,
ker odšel(-a) je v neznano …
V srcih je le bolečina in solze so v očeh …
Je kaj? Je nič Je vse?
Je vetra dih samo,
ki plane čez zemljo
in v vekomaj zamre?
(K. Kovič)
Ljudje stopijo v naše življenje
in nas nekaj časa spremljajo.
Nekateri so z nami za vedno,
ker ostanejo v naših srcih.
Vekovečna drugih je bližina.
Smrt je le združitev na večer.
Zemlja skupno je pribežališče
in poslednji cilj vseh nas je mir.
(Mila Tkačič)
Utrgal bom cvet,
na grob ga položil,
in tiho potožil,
da joče srce …
Kdor živi v spominu drugih,
ni mrtev, je samo oddaljen.
Mrtev je tisti, ki ga pozabijo.
(Kant)
Solza, žalost, bolečina
te zbudila ni,
a ostala je tišina,
ki močno boli.
(T.Pavček)
Ne morem iz zemlje kot drobna semena,
da znova bi segli si v tople dlani.
Ne morem! Med nami je krsta lesena
in grob je med nami … tišina prsti,
le sveča ljubezni visoko gori.
