Simon Gregorčič, eden najbolj cenjenih slovenskih pesnikov, je s svojim delom močno zaznamoval slovensko literarno krajino. Rojen v idiličnem okolju Gorice, je v svoji poeziji črpal navdih iz narave, ljubezni, domovine in socialnih vprašanj svojega časa. Njegovi verzi, prepojeni z liriko, čustvenostjo in globokim narodnim čutom, še vedno odmevajo v srcih Slovencev. V tem blogu bomo raziskali nekaj njegovih najlepših verzov, ki odsevajo lepoto in globino njegove poezije.
Pozdravljam sončna te ravan,
ki pred menoj si razprostrta!
Ti lepa si kot sen krasan,
podoba rajskega si vrta.
Soči – odlomek
Krasna si, bistra hči planin,
brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti,
krasna si, hči planin!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Odpri srce, odpri roke,
otiraj bratovske solze,
sirotam olajšuj gorje.
Na življenja cesti
sem ljudi srečaval,
z mano vsak po svoje
tam se je zabaval.
Eden me je hvalil,
grajal me je drugi,
a pozneje sem spoznal:
nihče po zaslugi.
Učakal rad bi srečni dan,
dan našega združenja,
bi zrl, kako en krov prostran
čez dom se ves razpenja:
Naš prapor bi na križ pripel,
dom blagoslovil bi vesel:
“Bog živi vse Slovene
pod streho hiše ene!”
Kraljestvo je moje prostrano,
kje konec njegovih je mej?
Počiti nikjer mi ni dano,
od vekov drvim se naprej.
Stoji v planini vas,
tam rajska roža rase;
za druge ne in zase,
za me cvete nje kras.
A meni v daljnem sveti
življenje zdaj veni;
ohrani Bog te v cveti,
planinska roža ti!
Srce človeško – sveta stvar,
ne šali z njim se nikdar.
V njem pekel naš je in naš raj,
s srcem našim ne igraj!
En gorek rek – srce odpre,
en ljub pogled – srce se vžge,
en hud pogled – srce mrje,
en trd izrek – srce se stre…
Tone sonce, tone
za večerne gore,
z njim le moja toga
utoniti ne more.
Toni sonce, toni,
drugim topi boli,
njim na srečo vstajaj,
če zame nikoli.
Ti meni svetlo sonce,
a jaz sem mesec tvoj,
od tebe luč dobivam,
od tebe ogenj soj.
Ko tvoja luč mi sije,
svetal mi je obraz,
ko žar mi tvoj zatone
obda me mrak in mraz.
Srce mi je biserna školjka,
udarcev prepolna in ran;
a v njem pa iz rane mi slednje
nov biser rodi se na dan.
Eno devo le bom ljubil,
eni vedno zvest ostal,
druge nikdar ne bom snubil,
nikdar drugi srca dal.
Njo le bom ves čas življenja
ljubil iz srca globin:
ljuba moja je – Slovenja,
jaz pa Slave zvest sem sin.
V delavnico sem tvojo zrl,
Ki bitij si rodil brez broja!
Skrivnostno snuje roka tvoja:
Nikjer je stalne ni stvari,
A prah noben se ne zgubi.
V delavnico sem tvojo zrl,
In videl vedno sem vrtenje,
Prelivajoče se življenje,
Prerojevanje, prenavljánje,
Iz bitja v bitje presnavljánje,
A smrti nisem vzrl nikjer!
Brezumni svet plakaje toži,
Ko pade cvet duhteči roži,
Ko izmed dragih mu kater
Duhá okove v grob položi,
Češ: rodni brat mu je umrl!
Življenje merjeno le kratko
ti bilo je ko zimski dan –
ta dan ni tekel vedno gladko,
bil manj je topel ko hladan.
Pridi, zvezda naša, pridi,
jasne v nas upri oči,
naj moj dom te zopet vidi,
zlata zvezda srečnih dni!
Smeh, šala, vse neha, vse mine,
vse vračajo se bolečine,
kaj bil bi brez norcev pač svet.
Oj, zêmlja šírna, zêmlja lépa,
Ti vsa si bila moja last;
Zdaj ózka kletka me zaklépa,
Ko vjél sem se v nesréčno past.
Ostrigli, oh, so mi peroti,
Da ní mi môči v sinji zrak,
Čez hrib in dol – gorjé siróti –
Ne nôsi več me vzlèt krepák.
Srce je kot morje globoko,
ki večkrat se vzburja mu val,
ki polno plitvin je peščenih,
prepolno pretečih je skal.
Simon Gregorčič – Sožalni verzi
Mojo srčno kri škropite
po planinskih sončnih tleh,
kakor seme jo vrzite
po doleh in po bregeh.
Umrl je mož! – Ne, ni umrl!
Oči je časne je zaprl,
da se po trudu in po boju
oddahne v blaženem pokoju.
Tiha polnoč zemljo krije,
tožnomirna plan in log,
bledo mesec temno sije,
spava, sanja vse okrog.
Ta črni plašč vam je v zasméh,
A — ga uméjete?
Uméte rôso v teh očéh,
Ki se jej sméjete?
Gomile z rôso tó kropím,
Ki vrè mi čez obràz,
In plašč, ki se ogrinjam ž njim,
Po ranjkih nôsim jaz.
Življenje merjeno le kratko
ti bilo je ko zimski dan –
ta dan ni tekel vedno gladko,
bil manj je topel ko hladan.
Kropiti te ne smem,
ker dobro vem,
da grenkih solz prikriti
ne mogel bi ljudem.
Ne bom te jaz kropil,
ljudem solze bom kril,
tihem pa po tebi
do groba bom solzil.
Naj drugi okoli po sveti
si iščejo slave, blaga,
jaz hočem na gori živeti,
tu sreča, tu mir je doma.
Zemlji, ki me je rodila,
dajte moj umrli prah;
ona bodi mi gomila,
njen odeva naj me mah.
Ti v kraje romaš nam neznane,
odkoder več vrnitve ni,
slovo nam bridke seka rane,
solze rosijo nam oči,
oj, z Bogom, drago srce ti.
Konča naj moj se časni tir,
objame naj me večni mir.
Pod trto bivam zdaj
v deželi rajskomili,
srce pa gor mi sili
nazaj v planinski raj:-
zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!
Tu zelen dol in breg,
tu cvetje že budi se,
tu ptičji spev glasi se,
gore še krije sneg,-
zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!
Na gomilo tvojo rano
spominčic nasejal,
ko jim cvetje bode dano,
cvetke v šopek bom nabral.
Naj voda bo moj spomenik in pa zrak,
v njiju moje ime zapišite.
Kar bilo je duši najdražje,
pobrala mi v cvetji je smrt,
zatrla mi nado za nado,
podrla načrt za načrt.
Zdaj bivaš vrh višave jasne,
kjer ni mraku, kjer ni noči;
tam sonce sreče ti ne ugasne,
resnice sonce ne stemni.
Simon Gregorčič je s svojimi verzi uspel zajeti bistvo slovenskega duha in pokrajine. Njegova poezija ni le odraz njegovih časov, ampak ostaja večna in univerzalna, prenaša sporočila, ki so relevantna še danes. Njegovi verzi o naravi, domovini, upanju in ljubezni so kot most, ki povezuje preteklost s sedanjostjo in prihodnostjo, in nas vedno znova spominjajo na lepoto, ki obstaja v preprostih, a globokih resnicah našega sveta in človeškega obstoja.
Bibliografija Simona Gregorčiča
- Poezije III iz leta 1902
- Poezije I (1882) – Fran Levec jo imenuje Zlata knjiga slovenske književnosti
- Poezije II (1888)
- Poezije III (1902)
- Svetopisemska knjiga Job in psalem 118 (1904)
- Poezije IV (1908) – izdana po njegovi smrti
- Jeremijeve žalostinke (1944)
- Zbrano delo I-IV (1947-1951)
- Svetopisemska knjiga Job in psalem 118 (2008)