Home / Intervju-uspeha / Intervju Špela Vehar

Intervju Špela Vehar

Špela Vehar je strokovnjakinja za zdravo prehrano z več kot desetimi leti izkušenj.

Kot mlado dekle se je borila z neštetimi zdravstvenimi problemi in prekomerno težo, nato pa s pomočjo volje do učenja in tudi na temeljih lastnih napak odkrila, kako jesti, da človek ostane vitek in zdrav. Svoje znanje danes deli na svoji spletni strani, organizira pa tudi delavnice in nudi prehransko svetovanje. Ker sem imel priložnost prisluhniti enemu od njenih predavanj in videti, da to, kar predava, resnično živi, obenem pa je prava strokovnjakinja na svojem področju, sem jo z veseljem povabil na intervju.

 

Na kateri točki si se odločila, da svoje znanje o prehrani deliš tudi z drugimi? Kako je prišlo do zamisli za spletno stran, blog in video vsebine?

Odločitev, da svoje znanje delim po spletu, je nastala v času, ko sem še vedno uporavljala določena prehranska dopolnila, ki sem jih želela na spletu tudi prodajati. S tedanjim partnerjem sem takrat zasnovala spletno stran in zanjo napisala tudi nekaj blogov v angleščini, a to nekako ni bilo to. Težko sem se spravila k pisanju, saj me je nekaj zaviralo. Danes vem, da je bil razlog za pomanjkanje motivacije v komercialni naravi teh zapisov. Po izobrazbi sem namreč novinarka in imam zelo visoke moralne standarde. Vest mi je očitno že takrat želela povedati, da lahko počnem nekaj boljšega kot to, da ljudi sicer učim o prehrani, vendar jim obenem prodajam tudi dopolnila.

No, usoda je očitno imela zame svoje načrte, saj sva se s takratnim partnerjem razšla, s tem pa je ugasnila tudi takratna spletna stran. Nato sem se zaposlila ter hkrati poskušala najti svojo resnično strast, svoj namen. V službi v klicnem centru namreč kljub relativno dobri plači in prijetnih sodelavcih nisem bila srečna, saj  nisem imela občutka, da delam nekaj dobrega za ljudi. Zato sem po pol leta tudi dala odpoved, vmes odpotovala na Tenerife, pa spet nazaj v Slovenijo… Skratka, malo sem se lovila.

No, potem pa sem nekega dne slučajno odprla Youtube, ker sem želela še enkrat pogledati video o mleku, ki me je že pred nekaj leti prepričal v njegovo škodljivost, pa sem na to kar malce pozabila. Ko sem poslušala tisti 2 uri dolg posnetek, je v meni ponovno prižgal raziskovalni ogenj, ki je v meni tlel že od otroštva dalje. Po ogledu so se mi na desnem robu strani prikazali tudi drugi videi, ki jih je Youtube predlagal zame, tako da sem šla tisti dan spat zelo pozno. Takrat sem namreč (ponovno in na novo) odkrila kopico zdravnikov, znanstvenikov in podobnih ljudi, ki so raziskovali prehrano in razlagali, kako vpliva na človeško telo in zdravje.

 

Špela Vehar prehranska svetovalka

 

Kot nora sem začela kupovati njihove knjige in dneve začela preživljati v raziskovanju vsega, kar so imeli povedati. Vsako prosto sekundo sem izkoristila za izobraževanje in včasih sem to počela do poznih jutranjih ur. Zelo hitro sem začela spoznavati, koliko lukenj ima znanje o prehrani, ki ga človek prejme s strani medijev in podjetij s prehranskimi dopolnili, zato sem praktično čez noč prekinila vso uporabo prehranskih dopolnil, prav tako pa sem postala veliko bolj previdna pri ostalih prehranskih odločitvah. Informacije, ki sem jih prebrala o prehrani, sem začela skrbno preverjati, primerjati med seboj, zelo natančno sem začela preverjati avtorje in njihove morebitne finančne interese itd.

Bolj in bolj sem začela ugotavljati, koliko nesmiselnega denarja ljudje zapravimo za prehrano, za katero menimo, da nam bo koristila, pa je v resnici najmanj precenjena, lahko pa celo škodljiva. Ko sem brala prispevke slovenskih prehranskih svetovalcev v medijih, sem postajala vedno bolj jezna, saj sem bila prepričana, da ljudem s svojimi nasveti (seveda nehote) delajo škodo. Odločila sem se, da vse svoje prihranke namenim temu, da vzpostavim spletno stran z blogom, ki se bo borila za resnico.

Prisegla sem si, da bom ljudem s cenovno ugodno in okolju prijazno rastlinsko prehrano pomagala do boljšega počutja in nižje teže. S pomočjo literature in lastnih izkušenj sem se namreč dokopala do ugotovitve, da takšna prehrana blagodejno vpliva na naše zdravje. Rekla sem si, da moram to storiti ne glede na to, ali bom obenem potrebovala še redno službo in mi bo ta dejavnost hobi, ali bom od tega morda lahko celo živela. Že po prvih nekaj blogih, ki sem jih zgolj delila po nekaj FB skupinah, sem dobila kopico e-mailov, v katerih so mi ljudje zaupali svoje težave s hrano in zdravjem ter me prosili za pomoč in nasvete. Vsem sem se posvetila, kolikor sem se le lahko, in vse počela brezplačno.

Se je pa v nekem trenutku zgodilo, da so postali rezultati ljudi, s katerimi sem delala, tako dobri, da se je začelo kopičiti vedno več posameznikov, ki so želeli mojo pomoč, jaz pa sem imela posledično vedno manj časa. Zato sem se v nekem trenutku odločila za organizacijo različnih coaching programov in izdelavo e-knjige, kar mi je omogočilo, da v kar najkrajšem času dosežem čim več ljudi, hkrati pa tudi zaslužim dovolj, da lahko cel svoj dan posvetim raziskovanju prehrane. Trenutno imam s tem toliko dela, da je objavljanje vsebin malce zastalo, vendar pa je v načrtu, da se temu v roku nekaj mesecev ponovno posvetim.

 

Ali svoje spletno mesto urejaš sama ali za teboj stoji tudi ekipa?

Dejansko imam ekipo, ki zelo verjame vame in ki je na osnovi mojih blogov dejansko prešla na način prehranjevanja, ki ga priporočam. Zelo me veseli, da je ta ekipa prav moja družina. Sestra Estera in njen fant Anže sta naredila dizajn moje e-knjige, ki je trenutno na voljo na moji spletni strani, Anže mi je po mojih željah in navodilih oblikoval spletno stran, moj fant Marko pa ima odlično oko za podrobnosti in me opozori na kakšne napakice v tekstih, ki se mi pripetijo, ker imam zelooo poglobljene in dolge bloge.

Prav tako mi fant daje veliko dobrih nasvetov glede marketinga in prodaje, ki jih poskušam čim prej vključiti v prakso, da lahko izboljšam svoje delo. Tako da ekipo sicer imam, žal pa po 5 mesecih uradnega poslovanja svojega podjetja nikogar od njenih članov še ne morem redno zaposliti. Vsekakor bi si tega v bližnji prihodnosti želela, saj je ekipno delo bolj zabavno in več glav več ve.

 

 

Na predavanju si omenila tudi, da sodeluješ s posamezniki, ki prav tako sledijo načelom zdravega prehranjevanja. Lahko poveš kaj več o tem sodelovanju?

Res je, tekom svojega bloganja so z mano v stik prek spleta ali neke srečne usode prišli ljudje, ki se prehranjujejo na isti način kot jaz in prav tako želijo širiti zavedanje o tem, kako dobra je ta prehrana za zdravje in naravo. Ugotovili smo, da imamo iste cilje, vendar drugačna znanja, kar je naravnost odlično. Ena članica ekipe je resnična carica za recepte. Po mojem mnenju njene jedi po okusu gladko “posekajo” klasične recepte, pa še telesu prijazne so … Druga članica pa pomaga ljudem do boljšega zdravja tako, da jim pomaga spremeniti njihove miselne in čustvene procese (ki prav tako vplivajo na zdravje in počutje).

Eden od članov našega tima je precej pomemben človek v slovenskem poslovnem svetu, zato ima znanje s področja razvijanja startupov, pred kratkim pa se nam je pridružil tudi nekdo, ki ima ogromno izkušenj s področja televizijskega dela, organizacije dogodkov, marketinga itd. No, pa še kdo bi se našel, ki nam pomaga. Skratka, naš cilj je ustvariti produkte oziroma storitve, ki bodo ljudem pomagale, da na najlažji možen način spremenijo svoje prehranjevalne in miselne navade ter tako postanejo srečnejši in družbeno koristnejši. Imamo tudi načrte za razvoj produktov za podjetja in gostinske obrate, ki želijo biti bolj okoljsko vzdržni in ki želijo svojim zaposlenim ter svojim gostom omogočiti bolj zdrave prehranske izbire. Ampak te stvari so še bolj v povojih, zato nima smisla, da o tem trenutno preveč govorim. Zaenkrat smo osredotočeni na predajanje sporočila o koristih prehrane in prave miselnosti na zdravje ljudi.

 

Kje vidiš edinstvene prednosti tovjega pristopa k zdravi prehrani? V čem se razlikuješ od drugih strokovnjakov na tem področju?

Glavna prednost mojega pristopa je v tem, da je zelo enostavno izvedljiv (hrano, ki jo priporočam, dobite v še tako zakotni trgovini ali na tržnici), je zelo cenovno ugoden. Hrana, kakršno zagovarjam, je izjemno okusna in nasitna. Človek je lahko poje, kolikor želi, pa bo kljub temu ohranil odlično formo. Jemo stvari, ki jih imajo vsi radi in stvari, ki si jih lahko vsak privošči (krompir, fižol, sezonsko sadje in zelenjava so zelo ugodni). Poleg tega je ta prehrana varna (ker ne vsebuje živalskih izdelkov je tudi možnost obolevanja za različnimi boleznimi, kot so nore krave, prašičja gripa ipd. minimalna).

Od drugih strokovnjakov se ne razlikujem dosti, edino, kar bi rekla je to, da se moj pristop prilagaja letnim časom. Torej poleti ljudem predlagam naj jedo več vodnate in sveže hrane (presnega sadja in zelenjave), pozimi, ko je bolj mrzlo, pa lahko povečajo delež krompirja, stročnic, suhega sadja ipd., ker pač potrebujejo več energije. Nekako je cilj mojega pristopa, da se človek s prehranjevanjem čim bolj približa zakonitostim narave v danem trenutku, s čimer tudi dosti prihrani, saj so najcenejši ravno produkti, ki so sezonski.

 

 

Opažam, da dandanes zaradi poplave informacij na spletu po televiziji kar mrgoli posameznikov, ki delijo prehranske nasvete in širijo svoje poglede na prehranjevanje, pa četudi zato morda nimajo dovolj izkušenj ali primerne izobrazbe. Kako kot posameznica, ki je več kot 10 let posvetila preučevanju vplivov različnih živil na telo gledaš na takšne trende? Se ti zdi to zaskrbljujoče ali si vesela, da se o tem končno več razglablja?

Tudi sama nimam uradne dietetične izobrazbe zato bi me marsikdo štel v tisto prvo skupino. Ampak jaz se s tem ne ubadam. Če ima nekdo kaj pametnega povedati in je neko temo samostojno raziskal zaradi zanimanja in želje po resnici, ne pa po zaslužku, je lahko tisto, o čemer govori, veliko bolj kredibilno in uporabno kot znanje nekoga, ki ima določeno diplomo ali referenco. Mislim pa, da se na dolgi rok tako ali tako pokaže, kje so zrna in kje plevel.

Glede na rezultate, ki jih žanjejo moje stranke in tisti, ki sledijo mojemu pristopu, verjamem, da je v mojih besedah veliko zrnja. In mislim, da ga je veliko tudi zato, ker sem bila sposobna sprevideti svoje pretekle zmote (pretirano zaupanje v prehranska dopolnila) in to odkrito priznati svojim bralcem. In tudi ko pišem o kakšnih zadevah, ne želim biti nek pametnjakovič, temveč želim ljudem predvsem dati misliti in jih spodbuditi k temu, da vedno uporabljajo svojo glavo, svoje srce in svoje instinkte. Da ne zaupajo nekomu samo zato, ker ima določen naziv, temveč zato, ker imajo njegove besede smisel in jih je moč potrditi z rezultati. Tako da mene taki trendi ne motijo preveč. Če menim, da se nekdo moti, o tem pišem in opozarjam ljudi na to, v čem in zakaj se ti ljudje motijo.

 

Obstaja tudi mnogo člankov in študij, ki se trudijo dokazati, da je določen način prehranjevanja najkoristnejši ali da ima neko živilo izjemno koristen vpliv na telo. Že na predavanju si poudarila, da takšnim vsebinam ne gre vedno zaupati. Lahko bralcem na hitro razložiš, v čem je težava?

Dandanes se vsak članek že sklicuje na neko študijo. Ampak rezultati študije niso nujno sveta resnica. Študije je namreč mogoče prikrojiti tako, da pokažejo tisto, kar kar nekdo želi. Če to ni mogoče, pa ima naročnik študije oziroma njen plačnik še vedno možnost, da študije niti ne objavi. Razumeti je treba, da mora študijo vedno nekdo plačati. In tisti, ki nekaj plača, to naredi z določenim namenom (če je to privatno podjetje), denimo da z izsledki pozitivno vpliva na prodajo svojega produkta ipd.

Ne pravim da so zato vse privatne študije slabe, pravim samo, da moramo biti vedno pozorni na to, kdo je raziskavo plačal, kako je potekala, koliko časa je trajala, na osnovi česa je oblikovala svoje teze in zaključke itd. Jaz vedno naredim tako, da pogledam, kaj pravi študija in kaj kažejo moji rezultati iz prakse, obenem pa preverim, koliko se študija ujema z življenjem zdravih, dolgoživečih, vitkih ljudi, Če so odstopanja velika, se v meni prižgejo rdeči alarmi in začnem preučevati metode raziskovanja, morebitne napake ipd.

Sem se pa v vseh teh letih naučila, da vedno stvari preverim tudi po »kmečki« logiki. Vedno se vprašam: “Je ta ugotovitev biološko, zgodovinsko in evolucijsko logična?” Če je, potem jo z veseljem delim s svojimi sledilci, če pa ni, jo temeljito raziščem in po potrebi tudi kritično ocenim. Seveda vam ni treba delati vsega tega. Super je že to, da preverite plačnika raziskave in kontroverznost trditev. Če v nekem članku denimo preberete, da je neka raziskava pokazala, da je pogosta uporaba masla zelo blagodejna za vaše ožilje, preberite, kdo je to raziskavo naredil. Če je to farmacevtsko podjetje, ki izdeluje zdravila za srčno-žilne bolezni, previdnost vsekakor ni odveč.

 

 

Seveda pa si svoje bogato znanje morala od nekod črpati. Kateri so torej posamezniki ali dela, ki jim ti najbolj zaupaš na svoji poti?

Od doktorjev medicine so to Dr. John McDougall, Dr. Alan Goldhammer, Dr. Dean Ornish, Dr. Caldwell Esselstyn, Dr. Collin T. Campbell, Dr. Garth Davies in Dr. Kim Williams. Vsi ti zdravniki so kirurgi, diabetologi, internisti ipd., ki so ugotovili, da je z zdravstvenim sistemom, ki nikogar ne pozdravi, temveč samo zdravi, nekaj hudo narobe, zato so raziskali prehrano in prišli do zelo podobnih izsledkov kot jaz. Zelo dobra vira informacij sta tudi psiholog Dr. Doug Lisle in naturopat Dr. Robert Morse, pa še kdo bi se našel.

Imam skratka svoj nabor ljudi, ki jim zaupam. Je pa res, da velikokrat preberem tudi trditve nasprotnega pola (Low carb princip), in sicer zato da primerjam informacije med seboj in da znam videti luknje v argumentiranju in dokazovanju ene in druge strani, s tem pa lahko bolje svetujem strankam.

 

Med storitvami, ki jih nudiš, je tudi 30-dnevni online coaching program. Nam lahko izdaš nekaj bistvenih stvari o slednjem?

V bistvu je moj pristop k coachingu malce spremenjen (nisem še posodobila podatkov na spletni strani), saj ga sedaj izvajamo 3 osebe. Jaz sem odgovorna za razlage zakaj in kaj, druga članica ekipe razlaga ljudem, kako naj kuhajo in pripravljajo hrano, tretja pa ljudem pomaga spremeniti mindset, zato da lažje naredijo premik v življenju.

Coaching izvajamo tako, da imamo stranke vključene v zaprto podporno chat skupino na platformi Telegram, kjer dnevno odgovarjamo na njihove izzive, komentiramo njihove obroke in jih usmerjamo k pravim odločitvam. Potem pa imamo enkrat na teden z njimi v zaprti FB skupini še 45-minutni pogovor v živo, kjer s pomočjo videa bolj poglobljeno odgovarjamo na vprašanja. Vsako srečanje tudi posnamemo, zvočni zapis pa pošljemo v chat skupino, da ga lahko poslušajo tudi vsi tisti, ki zvečer niso imeli časa. Je pa tako, da veliko bolj spodbujamo 90-dnevni program, saj je človeška prehrana zelo slabo razumljeno področje, na katerem vlada ogromno zmede. Vse to pa težko pojasnemo v enem mesecu.

 

Poleg tega, da nudiš prehranska svetovanja za podjetja in posameznike, si tudi avtorica priročnika Vaša pot do vitalnosti. Lahko mojim bralcem razložiš kaj več o tem svojem delu? Od kje si črpala navdih, kako si se lotila pisanja, si se pri ustvarjanju po kom posebej zgledovala ali si želela ubrati povsem svojo smer?

Pravzaprav sem priročnik, tako kot tudi vse ostalo, oblikovala na osnovi povpraševanja. Ljudje so me stalno spraševali, kako naj kuhajo, kaj naj jedo, kaj naj kupijo v trgovini, kaj naj dajo na solato namesto olja, kako naj pečejo krompir brez maščobe, kaj naj jedo za zajtrk itd. Ker so mi bila ta vprašanja že dolgočasna, sem si rekla, da si bom zabeležila, kaj kuham sama, in nato te recepte vključila v priročnik za stranke na coachingu. A fant ni razumel, zakaj bi bilo to namenjeno le strankam za coaching, saj bi lahko to ponudila tudi drugim sledilcem.

In sem to tudi storila. Do sedaj sem v pol leta prodala približno 200 izvodov knjige (v e-obliki in v tiskani različici), kar se mi zdi kar solidno, sploh glede na dejstvo, da še nimam nekega masovnega oglaševanja. Priročnik je na voljo na spletu, poleg tega pa ga ljudem ponudim tudi na svojih predavanjih, predvsem zato, da lahko začetno navdušenje s predavanja takoj naslednji dan prenesejo v svojo kuhinjo. Priročnik so torej navdihnila vprašanja mojih sledilcev. Želeli so solatne prelive brez olja, enostavne recepte, ki jih skuhamo hitro, navodila za oblikovanje obrokov, osnovne nasvete in nakupovalne sezname, vse to so pa so z njim tudi dobili.

 

Nam lahko zaupaš, katere so največje težave svojih strank in na kratko razložiš, kako jih rešuješ?

Največje težave niso njihova prekomerna telesna teža, težave s prebavo ali kroničnimi boleznimi. To so namreč le njihovi simptomi, ki jih je dokaj preprosto odpraviti. Resnični problemmojih strank je neznanje oziroma napačno znanje o prehrani, ki rojeva omejujoča prepričanja (včasih porabim en mesec, preden kakšno žensko prepričam, da lahko poje, kolikor želi, saj porcija ni problem). V njih je tudi veliko strahu, da jim bo nečesa primanjkovalo, ker so jih v to zadnjih 30 let prepričevali mediji, zato jim moram predvsem razložiti, da pomanjkanje ni njihova skrb.

Prav tako jim strah vzbujajo pametnjakoviči v obliki sodelavcev in sorodnikov (ki imajo še večje zdravstvene težave od njih, ampak se čutijo vredne, da jim vseeno svetujejo). Drugi veliki problem pa so nabiti urniki in časovne omejitve. Tempo življenja nekaterih je resnično hiter in naporen, zato stranke premalo spijo in se gibljejo v naravi. Debelost in bolezni bi se lahko po mojem mnenju kar hitro rešili, če bi dobili prave informacije in če bi delali 4-6 ur na dan, ne pa 8-12.

Osredotočiva se še malce nazaj na pogoste simptome, kot so debelost, slaba prebava, nizka raven energije itd. Z njimi se namreč spopadam tako, da strankam svetujem, naj iz svoje prehrane ukinejo procesirano in živalsko hrano. Potem jim svetujem, da za zajtrk in včasih tudi za kosilo, če jim tako prija, jedo sadje, kasneje pa naj jedo poparjeno, popečeno ali surovo zelenjavo ter naravna škrobna živila (krompir, riž, ajda, proso, fižol ipd.). Čebulo naj pražijo na vodi, ne na olju, jedo naj, ko so lačni in ne skorajda obredno. Dodam še, naj uživajo velike porcije, doma pa ne smejo imeti stvari, ki bi jih vabile v pregreho (čokolad, čipsov, sira ipd.), ker saj veste: prilika dela tatu, prav tako kot piškot v omari dela odvisnika od hrane.

 

 

Kako izbiraš teme za nove prispevke? Ali ideje nastanejo spontano v pogovorih s strankami in drugimi ljudmi ali pri snovanju vsebin slediš tudi različnim mednarodnim trendom?

Večinoma ideje nastanejo spontano, včasih pa tudi pogledam, kateri članki o prehrani in trditve, povezane z njo, so najpogostejši v družbi, slednje pa nato obdelam v svojih člankih. Ti tako večinoma nastanejo kot odgovor na nebuloze in napačna ter škodljiva prepričanja in trditve o prehrani in zdravju. Eden od najbolj grozljivih takšnih nasvetov, ki je po mojem mnenju odgovoren za vsaj 90 % primerov motenj hranjenja, je denimo ta, da je treba manj žreti in se več gibati. Naš želodec ima 1 l prostornine zato, da se med obrokom napolni, ne pa da prazno klokota. Vse živali v naravi jedo do sitega in imajo normalno telesno težo, le ljudje se gremo neke trapaste finte s stradanjem.

 

Če bi lahko izbrala eno prehranjevalno navado, ki te pri posamezniku najbolj navduši, bi bila ta…

To, da je veliko sadja in krompirja in se smejiš ljudem, ki svarijo, da je sladkor škodljiv.

 

Dandanes ima zaradi modernega življenjskega sloga skorajda vsak med nami določene prehranjevalne navade, ki niso najbolj zdrave. Mi lahko zaupaš, ob katerih izmed njih se ti najbolj zgroziš?

Zagotovo ob prenažiranju z mesom in mlečnimi izdelki. Predvsem zato, ker poleg negativnih zdravstvenih implikacij to prinaša še veliko negativnih posledic za okolje (degradacija zemlje, onesnaževanje podtalnice) in ljudi (za to, da nekdo je meso, mora biti nekdo drug morilec živali).

Seveda je tudi kokakola grozna, pa čips, ampak z njimi vsaj škodimo samo sebi in proizvedemo malo več plastike (kar je sicer tudi katastrofa), medtem ko imajo tako velike zahteve po živalski prehrani za rezultat grozljivo trpljenje živih bitij, opustošenje oceanov itd. Vem, da marsikoga to ne zanima (tudi mene je v prvi vrsti zanimalo zgolj in samo moje zdravje), pa vendar smo na tem planetu vsi skupaj, vsi povezani in žal prehranske izbire niso pomembne le za nas, temveč tudi za sozemljane in prihodnje generacije

 

Kakšni so tvoji načrti glede Lucky Shelly? Česa si najbolj želiš v prihodnosti?

Želim si globalnega vpliva na spremembo prehranskih navad. Želim si, da bi ljudje spoznali, da so lahko zdravi na etičen in sonaraven način in da bi se zavedali, kako zelo lepo lahko živimo, če smo preprosti in manj potrošniško naravnani. Sama sem zelo srečna, odkar sem se znebila 70% svojih stvari (oblek in druge krame). Kupujem zelo malo, uživam pa na veliko. Ves čas hodim v naravo, spoznavam ljudi, se družim, jem preprosto in okusno hrano, širim ljubezen in je tudi veliko prejemam.

Resnično uživam v tem, kar počnem in noro me razveselijo rezultati strank, predvsem pa me razveseljuje to, da pomagam ljudem do samozavesti, do tega, da začnejo bolj zaupati sebi, da postanejo družbeno aktivni (marsikakšen »čudež« se zgodi, ko ljudje začnejo jesti hrano, ki jih telesno in mentalno prečisti). Skratka, želim si lepšega sveta za vse nas. Sveta, kjer sodelujemo, ne tekmujemo, sveta, kjer je vsega dovolj za vse. Mogoče sem utopična, ampak resnično verjamem, da če se bo okoli te ideje zbralo nekaj pravih posameznikov, lahko premikamo gore.

 

Gotovo se zavedaš, da vseh ljudi nikoli ne bo moč prepričati v bolj zdrav način prehranjevanja. Toda ali obstaja ena preprosta stvar, ki jo skoraj vsak od nas lahko spremeni, da bi se prehranjeval bolj zdravo? Kaj bi ti osebno svetovala prav vsakemu izmed nas?

Ah seveda ne. Jaz sebe vidim kot nekega preroka, poslanca (haha). Moja naloga ni, da ljudi prepričam, temveč samo, da jim prenesem sporočilo. Kaj bodo oni naredili s tem sporočilom,je čisto njihova stvar. Ampak pomembno mi je, da imajo vsaj informacije. Pred kratkim je namreč v moji bližini za posledicami bolezni, ki bi se jo po mojem mnenju lahko preprečilo, umrla oseba, stara le 59 let. Želim si, da bi tej osebi, ko je bil še čas za to, povedala, da obstajajo tudi zdrave alternative njeni prehrani. Pa ji nisem, ker me je bilo strah, kajti moji pogledi na stvari so za prevladujočo družbo malce radikalni. Ampak danes razumem, da je ta strah nesmiseln, saj se človek tako ali tako vedno odloči sam zase, moja naloga pa je, da mu povem to, kar vem.

Če bi lahko svetovala ljudem eno stvar, bi jim svetovala to, da se vprašajo, kakšni so njihovi primarni prehranski instinkti. Bi pojedli žival, če bi jim bila ponujena živa? Bi pili mleko neposredno iz krave? Bi jedli piškote, če bi morali sami nabrati in izdelati vse sestavine zanje itd.? Ko se ljudje resnično vprašamo, kako smo narejeni, kaj nam govorijo naši čuti (jezik, nos, oči, ušesa, srce, razum), lahko spoznamo, kaj je naša hrana, tudi če ne preberemo na tisoče knjig in študij. Ko boste začeli resnično slediti sebi, ne trendom in tradiciji, boste z lahkoto izbirali tisto, kar je dobro za vas.

 

  • Facebook
  • Twitter
  • Google+
  • Linkedin
  • Pinterest

Komentarji

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This div height required for enabling the sticky sidebar