Oton Župančič, eden od velikih štirih slovenskih modernistov, ostaja ena izmed ključnih postav v slovenski literarni zgodovini. Njegova dela, ki zajemajo poezijo, dramatiko in prevode, odražajo bogato intelektualno globino in čustveno raznolikost. Rojen 23. januarja 1878 v Vinici, se je Župančič v svojem literarnem ustvarjanju pogosto dotaknil tem, kot so narodna identiteta, ljubezen, narava in družbena kritika.
Iskal sem svojih mladih dni
po tihih gajih,
iskal sem svojih zlatih dni
po skritih rajih,
kjer sonce z mrakom govori
v dehtečih majih.
Hodil po zemlji sem naši
in pil nje prelesti.
Jaz čutim danes vseh živih dan…
Moje srce kipi in polje,
moja duša je židane volje,
kot bila pi pila kraški teran.
Meni se hoče širokih ravnin
in svobodnega obzorja,
meni se hoče mogočnih višin,
vladajočih zemlje in morja.
Stoj pred menoj, moj skriti obraz,
samo za hip, le kratek čas,
da te spoznam.
Nocoj med nama ni srednika,
sodnik moj, brez besednika
s teboj bom sam.
Tiho prihaja mrak,
plah je njegov korak,
ni ga čuti.
In šla sva, kjer najtišja je tihota polja,
in najsvetlejši čar noči;
pogledal tuje njene sem oči,
spoznal sem jo – ime ji je: Samota.
In tisti čas se
nisem vedel, kod gre moja pot,
in takrat sem spoznal
vso tvojo neizprosno slast,
ti temna nad menoj oblast…
Ni te na vrtu več, ne med gredicami,
ni te na polju več, ne med meglicami,
ne več v šumotu voda niti vej,
ni te nikjer več, kjer bila si prej.
Tiho brez besed
hodim s to skrivnostjo
med ljudmi;
in nihče ne ve, od kod,
in nihče ne ve, zakaj
sije moji duši maj…
Bila si mi posoda vse svetosti,
okitil sem s čarobnimi te cveti,
napolnil sem te s sanjami mladosti,
postavil sem te na oltar.
Tu, glej tu rasel je mak rdeči, žareči,
in tu se slak hrepeneči je vzpenjal v zrak…
A zdaj je mrak.
In midva si sediva nasproti, molčiva…
In šla sva, kjer je luč pregnala mrak,
kjer bil je množic valujoči šum;
in kot je samosvoj bil njen korak,
spozna sem jo – ime ji je: Pogum.
Jaz poznam le to skrivnost
in ljubezen svojo v duši
in vse lepo božje stvarstvo naokrog
in velike, sladke rože nad seboj…
Živ ogenj so tvoje oči,
ker je v tebi vihar nocoj,
in – ker sem jaz tvoja nocoj,
in ker si ti moj nocoj,
živ ogenj so tvoje oči.
Nad mojim žitjem je ugasnil dan,
na moje sete mrazi dahnili,
svetovi bujni so usahmili,
nad mojim žitjem mrak leži teman.
Pa kaj bi jaz dal le za eno pošteno roko,
da me potreplja po rami
in drugega nič ne da mi –
le srčen pozdrav in odkrito, iskreno oko!
Moj dom je ves božji svet
od vzhoda do zahoda,
tak lep in širok kot svoboda,
kot čilim krog mene razpet.
Vsa razkosana,
v prah poteptana,
čudežna vezenina!
Naskrivaj jo poberem,
jo s solzami operem,
skrbno jo zavijem,
si v nedra jo skrijem,
ob njej se grejem,
se jočem, smejem,
jo božam, se tešim,
da v bodočnost jo rešim:
o moja domovina!
Kuj me, življenje, kuj!
Če sem kremen, se raziskrim,
če jeklo , bom pel,
če steklo – naj se zdrobim.
Misli Otona Župančiča
Sin Božji, Marije Device sladkost,
bodi naš gost.
Pripravili smo ti svoje dvore
kakor kdo more
v naša srca prinesi svoj zlati dan,
naša srca, glej, polna živih ran.
Kdo si, ki vodil rad bi narod moj?
Si naskrivaj si kdaj izprašal vest?
Si našel, da do zadnjega si zvest?
Če nisi, skleni roke nad seboj.
Meni je treba velike samote;
skloniti moram se čez skrajni rob,
kjer ni več zvokov, kjer ni več podob,
zapreti oči in razprostreti roke.
Srce, ti moje mlado srce, ne obupuj!
Dokler si lačno, dokler si žejno, vase veruj!
Vtisni podobo svojega očeta
globoko v srce; materin obraz
zapri si v dušo
tam samo ti vzeta
morda ne bosta ta surovi čas.
Pojdi in lovi ljudi: ta v mrežo idej se ujame,
kdor ti v mrežo ne gre,
trnek pomoli mu zlat.
Požel je kmetič in pospravil plod,
a kod, mladenič, kod gre tvoja pot?
Kaj si sejal, mladenič, kaj boš žel?
Naši (slovenski) sobi središče je kot,
naš strop izvira iz kota,
naše leto iz Božiča,
naša družina iz Svete družine.
naša misel iz Svetega Duha
tako je hotel naš narod.
O rodni dom, o hiše očetove streha ti!
Siromaku si grad in popotniku v dalji uteha si; golob
izpod tujega neba trepeče nazaj,
hrepenenje mu je pokazalo i pot i kraj.
Sveti božični čas.
Neštete množice se zbirajo,
pred božjimi se čudi klanjajo
in v davne, daljne čase sanjajo.
Nad njimi plava sveti duh pokoja.
Najlepše pesmi Otona Župančiča
Življenje
Uplahne val, že nov za njim se dvigne,
in reke tok se snuje neprestano;
ugasne iskra, sto za njo jih švigne,
in plamen vzplapola neugnano;
nas sprejme prst in nas s travo pregrne,
iz gnezd se pesem svatovska ne utrne.
Otroci spuščajo mehurčke
Sonce, zemlja, mesec
vrté se brez kolesec,
letijo brez peresec,
v nebó se točijo,
na vejo skočijo,
brez poka počijo.
Pismo
Prišlo je pismo iz daljne dežele,
iz daljne dežele, iz tujega kraja,
iz tujega kraja, od zamorskega kralja
belo pismo, črn pečat.
Kakšno je dano v tem pismu povelje?
Kakšno povelje, kakšni ukazi?
Kaj li nam hoče, kaj li veleva?
Pojdimo, pojdimo pisma brat!
“To je povelje zamorskega kralja:
vi neugnani vsi cicibani
morate biti hitro zaspani,
kakor bi trenil, morate spat!”
Žabe
Rega, rega, rega, rega,
vedno hujša je zadrega,
sonce že do dna nam sega,
jojmene, kaj bo iz tega!
Kum, kum,
le pogum:
slišal sem od juga šum!
Kvak, kvak,
glej oblak,
glej oblakov siovih vlak,
vedro vode nosi vsak,
kmalu bo vse polno mlak!
Rega, rega, rega, rega,
Bog nas reši vsega zlega!
Kum, kum,
le pogum!
Kvak, kvak,
glej oblak!
Dedek Samonog
Pase dedek Samonog,
čredo vrača skok na skok,
ovce bele, koze črne;
kadar čredo vso zavrne,
kadar čredo vso napase,
druga noga mu izrase.
Rac rac racman
Rac rac racman, kam racaš?
Rac rac racman kaj mi daš,
pa povem ti, kje je mlaka,
tam te tvoja račka čaka –
račka žabice lovi,
sebi tri in tebi tri.
Zorica
Zorica, zorica zlata
nam je obsvetila vrata,
nam je obsvetila hram.
Kdo se še v postelji greje?
Zorica zlata se smeje:
ni li te, Mirko, nič sram?
Ples kralja Matjaža
Enkrat naprej, enkrat nazaj –
kralj Matjaž si izbira raj.
Gori in doli, tretjič okoli –
kralj Matjaž si Alenko izvoli.
Trikrat po sredi, četrtič na kraj:
“Kralj Matjaž, Alenko nazaj!”
Roke navzkrižem – križa – kraža –
Turki, lovite kralja Matjaža!
Bijmo s petami – tok, tok, tok!
Konjič Matjažev – skok na skok.
Glej, račke, labodi
Glej, račke, labodi!
To plava, to brodi,
čablja, peruša
in z repkom miglja!
Izgine v tolmunu
pa žabico v kljunu
prinese nazaj.
kaj, račka, kaj,
kaj stava velja,
da ste iz Ribnika doma?
Če bi bile iz Ribnice,
po svetu bi pohajale
pa suho robo prodajale.
Stari medo
Brunda gunda, brunda gunda –
meda polna skleda!
Stari Medo – bistra glava:
prazna skleda – Medo spava –
Brunda gunda, brunda gunda –
meda polna skleda!
Če pa vidi polno skledo,
rad vam pleše stari Medo!
Brunda gunda, brunda gunda –
meda polna skleda!
Ciciban zaspi, Uspavanka
Ciciban
je zaspan.
Dajte mu blazino –
mehko mahovino;
dajte mu odejo –
jablanovo vejo.
Veter z gore piha,
jablano razniha,
veja se uvije,
Cicibana skrije,
z listjem ga prevleče,
s cvetjem ga omeče.
Dela
Poezije za odrasle
- Čez plan (1904)
- Čaša opojnosti (1899)
- Čez plan (1904)
- Samogovori (1908)
- V zarje Vidove (1920)
- Zimzelen pod snegom (1945)
Otroške pesniške zbirke
- Pisanice (1900)
- Lahkih nog naokrog (1912)
- Sto ugank (1915)
- Ciciban in še kaj (1915)
- Dramska dela
- Veronika Deseniška (1924)
Oton Župančič ni bil le pesnik, bil je tudi mislec, ki je s svojim delom vplival na slovensko kulturno zavest. Njegovi verzi in misli so več kot le lepa poezija; so odraz duha časa in odsev globokih človeških čustev in razmišljanj.
Zaključek: Oton Župančič je s svojimi verzmi in mislimi ustvaril neprecenljiv prispevek k slovenski literaturi in kulturi. Njegova dela ostajajo trajen spomin na moč besede, ki presega generacije in čas, in ostaja živa inspiracija za vse, ki iščejo globlji pomen v poeziji in življenju.
V njegovih delih najdemo univerzalne resnice, ki nas nagovarjajo in učijo o vrednotah, ki presegajo vsakdanje življenje. Župančičevi verzi in misli so več kot le lepa poezija; so odsev duše pesnika, ki je znal z besedo dotakniti srca in umove.