Tone Pavček je bil slovenski pesnik, esejist in prevajalec. Rodil se je 29. septembra leta 1928 v Šentjurju pri Mirni Peči. Diplomiral je na pravni fakulteti, ampak se s pravom nikoli ni ukvarjal, saj se je posvetil pisateljevanju in novinarstvu.

Bil je tudi ravnatelj Mladinskega gledališča v Ljubljani (1963 – 1967),  urednik Cankarjeve založbe (1972 – 1990) in predsednik Društva slovenskih pisateljev ter član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU).

Bil je ugleden prevajalec iz beloruskega, ruskega, gruzijskega, albanskega, srbohrvaškega jezika, prevajal pa je tudi dela iz drugih jezikov. Prav tako so številna njegova dela prevedena v tuje jezike. S pesniškimi zbirkami in slikanicami je navdušil tako odrasle kot tudi otroke in mladino.

Njegove pesmi, verze in misli še posebej radi zapišemo v voščilnice, naj bo to za rojstni dan, poroko, ob rojstvu otroka ali ob božično-novoletnih praznikih. Da vam ob naslednji tovrstni priložnosti ne bo zmanjkalo idej, bo poskrbel ta članek.

Majhna, čisto majhna pesem je šla

o prvem mraku

po ozki stezici

in se izgubila v polju zelenem.

Kdo ve, diši zdaj po trobenticah,

ali po maku,

diši po plavici,

ali po vsem izgubljenem?

(Vprašanje)

Pesem Toneta Pavčka je bila objavljena v knjigi Ena sama beseda

Šel sem večeru naproti

in sem bil sam večer.

(Večer) 

Na svetu si, da gledaš sonce,

na svetu si, da greš za soncem,

na svetu si, da sam si sonce

in da s sveta odganjaš – sence.

Pesem Toneta Pavčka iz zbirke Zapisi

Ostani pri meni, ptica,

ne leti na južno stran,

ko se razraste po meni tišina;

ne bi rad umrl sam.

(Samota) 

Ni sol. Je slana solza bolečine,

ki lega čez in čez, čez vse soline.

(Solza)

Pesem Angel za mame, objavljena v zbirki Angeli

Spomladi do rožne cvetice,

poleti do zrele pšenice,

jeseni do polne polic,

pozimi do snežne kraljice,

v knjigi do zadnje vrstice,

v življenju do prave resnice.

A če ne prideš ne prvič ne drugič

do krova in pravega krova,

poskusi vnovič in zopet in znova.

(Popotnik)

Teči torej. Preprosto kot reka.

Od izvira pa do izliva.

In ne pozabiti, kako so lepa naročja vrb,

kamor skriva pesmice veter,

in obzorja nedosegljiva.

(Pesem o reki)

Pesem o zvezdah, objavljena v zbirki Pesmi štirih

V srcu, če je ta pravo,

je zmeraj prostora

za tisoč imenitnih stvari,

ki jih ljubiti mora

vse, kar živi.

(Srce)

Pridi ljuba, na večer

k meni v sanjajoče griče,

vse te vabi, vse te kliče:

zemlja, rože, mrak in mir.

(Vabilo)

Pesem z naslovom Zakaj si na svetu je bila objavljena v zbirki Mančkarada

Ti si za zmeraj mlad

veter v polju, zvezda na nebu.

(Slovenske pesmi) 

Daleč so moja polja. Pusta in sama.

Daleč je mali, kamniti svet.

In daleč si ti. Med nama

so tuji obrazi in blodnje minulih let.

(Materi)

Pesem Angel za žene

Ljubi trave, tiste mehke,

ki šumijo na ravnini,

tiho, mehko kakor v srcu

polpozabljeni spomini.

(Ljubezenska uspavanka) 

Vrnite se, ptice, temu domu vrnite

vonj po obljudenem in vanj prinesite

s toploto juga oljko miru…

(Ptice)

Pesem iz cikla Žena

Naj ne pojdem mimo tebe,

naj te moja roka najde,

biser, in posluša,

kako v tesen svet vkovana

diha ujeta duša oceana.

(Školjka) 

Voda in veter – nerazdružen par.

Med njima so prečudovita stanja

dotikanj, božanj, milih ljubkovanj,

napor nenehnega zapeljevanja,

visoka pesem čutnosti in sanj.

(Vetrnice)

Pesem Za sina

Ljubim večere, ko zdrsi v škrlat

poslednja luč. Ob robu dneva vztraja

na nebu kot na listini pečat

ljudem obljubljena podoba raja.

(Beseda) 

In vse je kot v že znani pradavnini.

Odhod. Čez polje. V dvoje. V mesečini.

(Sopotnica odhoda)

Pesem Angel ljubezni

Po svoje vsak prebira knjigo stvarstva.

A ona kot nikoli prazna dlan

še ob slovesu, ko umira dan,

da zadnji dar ti svojega bogastva.

(Knjiga stvarstva) 

Vsak človek je zase svet,

čuden, svetal in lep

kot zvezda na nebu…

Vsak tiho zori

počasi in z leti,

a komor že greš, vse poti

je treba na novo začeti.

A včasih so daleč poti,

da roka v roko ne seže,

a včasih preblizu so si,

da z nohti lahko

srce kdo doseže…

(Pesem o zvezdah)

Pesem Šentjurje II., objavljena v zbirki Domu in rodu

Ni vse tako kot se zdi brezskrbno, veselo.

Mnogim se je življenje zapelo, da človeka boli.

In naprej ne gredo, a nazaj ni poti.

Kakor na mestu drevo štejejo svoje dni…

(Tam na koncu polja)

In sva kot dva galeba, dve čigri, dva glasova

v tišini jutra, dva otroka in dva grobova.

(Čez soline)

Pesem Šentjurje VIII

Če bi želeli bolje spoznati dela Toneta Pavčka, vam predlagam, da si izposodite katero izmed njegovih pesniških zbirk.

Pesniške zbirke za odrasle:

  • Pesmi štirih, 1953
  • Sanje živijo dalje, 1958
  • Ujeti ocean, 1964
  • Zapisi, 1972
  • Iskanje sveta, 1973
  • Poganske hvalnice, 1976
  • Pesmi, 1978
  • Dediščina, 1983
  • Goličava, 1988
  • Temna zarja, 1996
  • Dolenjske bližine, 1998
  • Upočasnitve, 1998
  • Darovi, 2005
  • To je, kar je, 2008
  • Same pesmi o ljubezni, 2008
  • Samo tu lahko živim, 2008
  • Pesmi in leta (izbor 2008, ponatis 2018)
  • Angeli, 2011
  • Domu in rodu, 2015

Pesniške zbirke za otroke:

  • Trije bratje in zlata ptica,  1956
  • Maček na dopustu, 1957
  • Polž pred nebotičnikom, 1960
  • Velesenzacija, 1961
  • Vrtiljak, 1965
  • Čenčarija, 1975
  • Mokedaj, 1976
  • Slon v žepu, 1979
  • Prave (in neprave) pesmi, 1986
  • Besede za sladkosnede, 1991
  • Majhen dober dan, 1992
  • Sonce in sončice, 1993
  • Majnice, fulaste pesmi, 1996
  • Deček gre za soncem, 1998
  • S črko čez Krko, 2003
  • Radobesednice, 2004
  • Majnice in majhnice, 2009
  • Nina, 2011