Ljubim jih, te preproste besede
naših kraških kmetov,
ljubim jih, o bolj jih ljubim
od vas, meščanskih poetov.
Koliko krvi, srčne krvi
je potrebno za eno pesem,
koliko trpljenja?
Zakaj so ljudje tako temni,
ko sije sonce?
Tam za vrtovi sonce zahaja.
Večer je kot zlata krsta.
Lezimo vanj.
az nisem z vami,
sam s seboj hočem biti.
Jaz ne jočem s solzami.
Sam moram vse dopolniti.
V sanjah si blizu,
sklonjena k meni;
si kakor roža,
ki nema se sklanja
nad jezerom tihim.
In če sem samo vetru brat, kaj zato!
Daj mi roko, prijatelj moj,
daj mi, tudi če si sovražnik moj,
daj mi, da v moji roki izveš,
kako je, če ljubil bi, a ne smeš!
Pravim ti, brat: bodi močan,
delaj in te ne morejo uničiti,
delaj in stremi za tem: uresničiti
jasno resnico najglobljih spoznanj.
Sedaj je treba borbe v nas,
borbe, svete borbe, ne miru,
ne počitka, niti slepih sanj,ne raziskovanj, izpraševanj,
treba, da spoznamo svoj obraz
in da izpovemo: Mi smo tu!
(Revolucija)
Mnogo besed je, mnogo besed,
a sredi vseh je ena;
sredi sveta
tako sama kot ta
res ni nobena, nobena.
Ne, jaz nočem še umreti,
saj imam očeta, mater,
saj imam še brate, sestre,
ljubico, prijatelje;
ne, jaz nočem še umreti.
Vse te besede bi morale biti
dehteče kot borova morja,
jutranje zvezde, ki ugašajo
ob zarji iznad pogorja…
Sredi zelenih ros kakor ognjen
iščem lepote, a vsa mi je tuja
zrak je negiben, veter steklen:
in vendar pomlad, aleluja.
Ljubim ta tihi avgustovski dež,
ki ohladi gozdove, polja,
to sivo nebo, ta hladni veter,
ki prihaja v tišino srca.
Pa da bi znal, bi vam zapel
o svetlo šumečih topolih,
o kraškem soncu
v hladnem septembru,
o belih ajdovih dolih.
Jesenska roža je zaprla čašo
in tiha se nagnila v siva tla;
in somrak pal je čez vasico našo
in zrak je mrzel od dežja.
Jaz pa divji sem kot burja.
Tiho stopam preko poti kraških.
Noč mi sije nanje.
Jaz , vihar, vas bom strl nocoj,
ko pride na mojih krilih pomlad,
čez polje vihral bom in čez goro
in divjo svobodo proslavljal in rast.
Sam, sam, sam moram biti,
v večnosti sebe in v sebi večnost odkriti,
svoje prozorne peruti v brezdaljo razpeti
in mir iz onstranske pokrajine vase ujeti.
Vsi bodo dosegli svoj cilj,
le jaz ga ne bom dosegel…
Ognja prepoln, poln sil,
neizrabljen k pokoju bom legel.
Kako lepo bi bilo
romati vse življenje
skozi zeleni gozd
in se ne ustaviti.
Biti kot gozdna ptica,
ki ne pozna poljan.
Biti človek z dobrim,
dobrim srcem.
Ves svet je kakor
v modrino potopljen,
ves svet je
moder in zelen.
Stari in mladi,
vsi so v meni
z enim obrazom.
Kaj bi bil človek,
če ti je težko biti človek?
Postani obcestna svetilka,
ki tiha razseva
svoj sij na človeka.
Silni so oni, ki ne poznajo lastne koristi,
in so jim srca odprta kot smehljajoči travniki.
Silni so oni, ki se ne uklonijo, ki se ne zlomijo.
In ti premagajo svet in ne umrejo.
Tiho je v duši,
skozi tišino
vidim tvoj obraz.
Misli Srečka Kosovela
Ko odpoljubi Smrt
nam vso bolest
in v srcu se ustavi čas,
se umaknemo
v veliki Prostor.
Svetal postane naš obraz.
A sedaj je treba borbe v nas,
borbe, svete borbe, ne miru,
ne počitka niti lepih sanj,
ne raziskovanj, izpraševanj,
treba, da spoznamo svoj obraz
in da izpovemo: Mi smo tu!
Njegov ukaz življenje nam podarja
in glas Njegov svetove nam ustvarja.
Pokliči nas, da pridemo do tja,
kjer vse se pomiri in vse konča!
Kam bi s frazami, dragi govornik!
Spravite fraze v muzeje.
Vaše besede morajo imeti trenje,
da zagrabijo srca človeška.
Resnica je pri nas, in ako
ji pomagamo do vstajenja,
je s tem že rešen problem
življenja.
Živimo resnično
življenje.
Fantje, fantje, le korajžo.
Jaz sem pogumen za tri.
V zlatem čolnu se vozim.
Iz trpljenja zajemam vse,
kar potrebujem.
Bodi svetilka, če ni ti
mogoče biti človek,
ker težko je biti človek.
Človek ima samo dve roki,
pomagati pa bi moral tisočerim.
Tiger je skočil na krotilca
in ga raztrgal.
Zveri se ne da dresirati.
Za prirodo ni dresure.
Ljudi se ne da mehanizirati.
V mehaniki ni kulture.
Nepremagljivi govori
iz mene.
Nepremagljivi jaz.
Nadzemski.
Kakor topla poslednja molitev
je njegov glas.
Kako dobri so pozdravi ljudi,
ki so v trpljenju grešili,
kot da so si umili
v dlaneh Kristusa oči.
Vera v človečanstvo.
Zame je to sveta misel.
Molčeča tišina je kakor žalost.
Nisem več žalosten,
ker ne mislim nase.
Nate naj mislim, večni Bog?
Nate, ki si skrivnosti skrivnost,
od kod si ti in kdo si ti, /
ti si širjava, ti si globokost.
Ali si Oče ali si Brat,
ki samo v daljah duš živiš,
ko čutimo, da se nagneš k nam,
ko slednji ponižan je, strt in sam?
O, da sem list zeleni na večnem drevesu ljudi,
o, da bi mogel na njem zeleneti,
šumeti,
v vejah gnezditi kot ptič gnezdi,
o, da bi mogel z njimi živeti!
Koliko krajin so videle že /
te moje trudne oči, oči,
koliko zvokov je sredi zemlje,
ki jim srce še prisluhnilo ni!
In še so pokrajine
še bolj skrivnostne
in še bolj nevidne mojim očem
lažje od zvokov, tišje od luči,
slutim jih samo in zanje vem.
Sam, sam, sam moram biti,
v večnosti sebe in v sebi večnost odkriti,
svoje prozorne peruti v brezdalje razpreti
in mir iz onostranske pokrajine vase ujeti.
Pravim ti, brat: bodi močan,
delaj in te ne morejo uničiti,
delaj in stremi za tem: uresničiti
jasno resnico najglobljih spoznanj.
Kako je preprost človek v naravi …
Zatorej: v prostost, kabinetni ljudje,
da se zaveste svetlih vetrov,
zibanja lahnega gozdnih vrhov,
dobre sončne svetlobe, svetlobe nad nami.
Živeti, živeti je smisel človeka.
Glejmo na smrt kakor na znamenje ob poti,
ki gremo mimo vsak dan in ki se nekoč
ob njem ustavimo in odpočijemo,
in prepričani, da bodo naša dela dobra,
nam se je ne bo treba bati.
Greš naprej – trnje je preko poti,
če pa se ozreš nazaj, se ti zdi,
da dehti vsa pot od velikonočnic,
prvih in ponosnih cvetov pomladi.
Življenjska moč izvira iz borbenosti,
iz etične sile premagovanja komodnosti,
ki jo ta zahteva.
V službi Duha stojimo,
v službi neodvisnega, svobodnega Duha.
Pokazal vam bom grm, ne vprašujte, kje rase.
Ali rase na gmajni ali za bori ali za skalami
ali na Krasu ali v mojem srcu.
Pokazal vam bom grm, trnov grm,
ne vprašujte, kje rase.