Prispevki

Žalni telegram

Ni res, da je odšel – nikoli ne bo! Ujet v naša srca,
z najlepšimi spomini, bo vsak naš korak spremljal v tišini.

Živeti v srcih tistih, ki jih zapuščamo,
ne pomeni umreti.
(T.H.Campbell)

Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu.
(Tone Pavček)

Vsak človek je zase svet,
čuden, svetel in lep
kot zvezda na nebu…
(T. Pavček)

Kogar imaš rad, nikoli ne umre…
Le daleč, daleč je…
(Tone Pavček)

O, saj ni smrti, ni smrti!
Samo tišina je pregloboka
kakor v zelenem, prostranem gozdu!
(Srečko Kosovel)

Tiho čez polje,
tiho mesec gre,
z njim gre žalostno srce.
(Oton Župančič)

Zemlja skupno je pribežališče
In poslednji cilj vseh nas je mir.
(Mila Kačič)

Ni bitja,
ki bi v nič razpadlo!
Kar večno je,
je v vseh ostalo,
saj osrečuje nas njih bit!
In bit je večna:
v njej so sile,
zaklade večne so ohranile,
ki zdaj vesolja so nakit
(Goethe)

Zdaj bivaš vrh višave jasne,
Kjer ni mraku, kjer ni noči;
Tam sonce sreče ti ne ugasne,
Resnice sonce ne stemni.
(S.Gregorčič)

… in v jesenski, sivi čas
trudno dušo potopi.
(Srečko Kosovel)

Vsi bodo dosegli svoj cilj,
le jaz ga ne bom dosegel…
ognja prepoln, poln sil,
neizrabljen k pokoju bom legel.
(Srečko Kosovel)

Prosojen je zrak, pokojen tvoj grob
sredi polja kakor cerkev,
bela cerkev sredi polja.
(Srečko Kosovel)

Ne bojimo se smrti,
ampak misli na smrt.
(Seneka)

Mrtvi živijo
v spominu živih.
(Cicero)

Je čas, ki da, je čas, ki vzame.
Pravijo, je čas, ki celi rane.
In je čas, ki nikdar ne mine,
Ko zasanjaš se v spomine.

Glej zemlja si je vzela, kar je njeno.
A kar ni njeno, nam ne more vzeti.
In to, kar je neskončno dragoceno,
Je večno in nikdar ne more umreti.
(S.Makarovič)

So vezi močnejše –
Brez pomena zanje so razdalje,
kraj in čas.
(S. Makarovič)

Nekateri ljudje oddajajo svetlobo,
ki greje srca tistih,
ki so jim blizu,
ko ta luč ugasne,
se spusti težka senca obraza.
(B.Jošimota)

Čeprav tvoj glas se več ne sliši,
beseda tvoja v nas živi,
povsod te slišimo mi vsi med nami si.

Življenje sploh ni tisto,
kar se zdi, je le korak na poti k večnosti!

Odhoda najdražjih ni moč preboleti,
v sebi resnici ne da se verjeti.
Celo, ko resnica ti v dlani leži, jo ves čas zanikaš,
ker bridko boli.
Globoko se v sebi s teboj žalostimo.
da čas ti ozdravi vse rane,
želimo. Iskreno sožalje izrekamo ti,
naj v srcu najdražja (najdražji, ali dragi_______) večno živi!

Med nami ljubljen bil si iz vsega srca,
ljubljen bodi tudi tam, kjer si zdaj doma!

Kruto je bilo in nepričakovano,
kot rezilo noža je zarezalo v srce,
ker odšel/ odšla je v neznano,
v srcih je le bolečina in v očeh solzé.

Globoko se v sebi s teboj žalostimo,
da čas ti ozdravi vse rane, želimo.
Iskreno sožalje izrekamo ti,
naj v srcu najdražja ti večno živi!

Molče s solzami se borimo, “Naj bo le mora!”, si želimo
A žal, nebo nas ne posluša, od žalosti boli nas duša.

Iskreno izrekamo sožalje, a kaj – življenje teče dalje!
Bridkost prežene ti le čas, ko spet bo veder tvoj obraz.

Ne morem-o doumeti, ne morem-o razumeti,
zakaj se usoda tako kruto igra,
da naše drage iztrga iz tega sveta,
v naših srcih hudo bolečino zada,
ki se jo nikakor zaceliti ne da! Iskreno sožalje!

Odgovorov na vprašanja večna ni,
spomin je tisto, kar živi.

Zakaj usoda tako kruta je in tistega,
ki ste imeli najrajši vzela vam je,
poln smeha in elana, odšel je brez pozdrava.
Naj se ima tam gori lepo in naj ga angeli čuvajo! Iskreno sožalje.

Kogar imaš rad, nikoli ne umre – Le daleč, daleč je…

Ljubezen tvojega moža v življenju te bo spremljala,
saj vdano moževo srce v resnici nikdar ne umre!

Ugasnila je luč življenja, se prižgala luč spomina,
ko ostaja v srcu tiha, skrita bolečina.

Pride čas, ko bolečina v blaženost se spremeni,
a telo je le lupina, ko jo duša zapusti.

Bolečina, ki nam v srcu tli, te v življenje več ne obudi.
Slej ko prej zabriše čas vse bolečine,
a spomin ostane, nikdar ne izgine.

Tiho čez polje, tiho mesec gre,
z njim gre žalostno srce.

Smrt se često zdi kot val, ki obalo odplakuje,
a življenje kot vihar, ki z valovi se bojuje.

Povej mi kdo, kam oblaki plujo,
kam ptice lete, kam vode teko, kam človek gre.

Vse poti so večne, stare,
vse gredo nasproti smrti.
Vsem je na začetku rojstvo,
vsak korak je večno nov.
Vsak človek je zase svet, čuden,
svetel in lep kot zvezda na nebu…

Usoda kruta je med nas posegla,
utrgala mladosti cvet, nesrečo,
žalost nam postregla, zakaj tako je krut ta svet?

Tiho teče solza lepega spomina, umre srce,
a ostane bolečina v srcu dragega in večnega spomina.
Ni tvojih več besed in stiska rok,
ostal je le spomin in trpek jok.
Ko nekoga za vedno izgubiš,
ko odnese za seboj del tebe,
šele takrat se zaveš, da ga ljubiš bolj kot sebe.

Ko je listje zašelestelo in rožice ovenele, zlato srce je onemelo.
Tiha misel zablestela nad večernim krajem,
duša odblestela z zlatim je sijajem.
Tiha – kam odšla je duša zastrmela,
kakor da je ptica večer preletela.

V vsej nemi bolečini srce še ni dojelo,
da te nebo je vzelo, najdražji in edini!

Življenje kdaj kruto se z nami igra – nam kdaj kaj podari,
pa tisto spet vzame, s tem nož nam zasaja v sredino srca,
pretežka bremena nam daje na rame!

V teh bridkih trenutkih čustvujem s teboj, želeč,
da usoda bi te ne zlomila.
Morda pa – kdo ve – za duhovni razvoj
preizkušnjo to kruto ti je namenila?!

Spomin je kot pesem, ki v srcih odzvanja,
spomin je kot cvet, ki nenehno poganja,
spomin je svetloba, ki dušo obliva,
spomin je ljubezen, ki v srcih prebiva!

Čeprav preizkušnja neznosno boli,
usoda obliže že zate pripravlja.
Ko tema odide, nov dan se rodi,
in spet nova sreča se zate najavlja.

Čeprav ti težko je, zdaj sredi poti, ne oziraj nazaj se!
Pogum in moči usmeri v prihodnost,
ki čaka te že, saj skupaj s soprogom ti uspelo bo vse!

Usoda tvoja/ vaša tragična nas je pretresla v dno srca.

Ob žalostni izgubi,
vam izrekamo globoko sožalje.

Čez noč, čez noč pregrnila travica svet je,
čez noč, čez noč na travo se vsulo je cvetje.

Ob vaši izgubi, mnogo prerani,
ki vedno srce le vsakomur rani,
sožalje izražamo in bolečino,
ker smrt prizadela je vašo družino!

Največja in najdražja bolečina je trpljenje in če trpiš molče,
da nihče ne ve, da nihče ne sluti,
da nihče ne občuti, da nosiš neskončno gorje.

Nič ne more ublažiti trenutka,
ki tako boli naj tale misel potolaži in novo upanje budi.

Praznina, neizmerna bolečina,
ki naj vsaj malo popusti, ko solza v očeh zaiskri.

Stisk tople dlani, naj ogreje ti te žalostne dni.
Čeprav le beseda in stiski roke za trenutek prežene bolečine te.

Življenje je minilo…
Spomine prelepe ti je pustilo, ne pusti, da bi ugasnilo, čeprav je minilo.

Solze žalost naj blažijo a spomin naj ne zbledi,
vsi, ki v večnosti živijo na svetu puščajo sledi.

Srce je omagalo, dih je zastal,
a na njega/ njo spomin bo večno ostal.

Preberite si tudi: